EU in Slovenija v času globalne epidemije
Epidemije korona virusa oziroma COVID – 19, bo oziroma že ima pomembne mnogotere geopolitične, gospodarske in politične posledice, katerim bodo neizogibno sledile družbene spremembe. Odziv na slednje in njegova narava bodo opredelili, kdo bodo veliki zmagovalci in poraženci aktualne krize. Morda se zdi v teh težkih urah preuranjeno in neprimerno govoriti o tem, a kriza je tudi priložnost in tudi po tej javnozdravstveni krizi, bomo imeli zmagovalce in poražence. Zavedati se moramo, da je kljub vsej surovosti, kriza s katero se danes soočamo in s katero se na preizkušnjo postavljajo sami temelji sodobnih civilizacij, le eden izmed potekajočih globalnih procesov. Ti niso izginili, so le začasno potisnjeni v ozadje in se bodo brez dvoma ob koncu globalne pandemije ponovno zagnali z vso silovitostjo. Kakšen bo obseg in posledice tega, pa bo v veliki meri odvisno od politik, katere bomo sprejemali v pokriznem okrevanju. Izkušnja po finančno-gospodarski krizi leta 2008, nas ne more navdajati s pretiranim upanjem.
Čeprav gre danes za javnozdravstveno krizo, je ta ponovno potrdila, da je model družbeno-gospodarskega razvoja, ki temelji na neomejeni gospodarski rasti, deregulaciji in privatizaciji ponovno zatajil. Model, katerega protagonista sta bila M. Thatcher in R. Reagan in ki se je po v Hladni vojni preslikal na globalno raven, ni zatajil prvič. Zatajil je že pred desetletjem ob izbruhu finančno-gospodarske krize. V času gospodarskega okrevanja in rasti, pa prispeval k zaostritvi globalnih, regionalnih in lokalnih napetosti in antagonizmov. Prav tako se je izkazal nezmožnega soočenja s podnebno krizo, katere (so)ustvarjalec je. Nanjo smo v teh dneh nekako pozabila, a se bojim, da nas bo še prekmalu opozorila na svoj obstoj. Našteto nas opominja, da je ključna napaka modela, ki je resda prispeval, a omejeno, k gospodarskemu in delnemu družbenemu vzponu nekaterih delov sveta, v njegovem ideološko-konceptualnem bistvu. To je v odsotnosti varovalnih in nadzornih mehanizmov, ki bi preprečevali anomalije, ki ob visoki stopnji globalne soodvisnosti privedejo do motenj in ki slej ko prej preidejo v globalne krize. Zato trditve, da sedanja javnozdravstvena kriza ni sistemska motnja ne zdržijo, je odraz sistemske napake modela in zato lahko preraste v sistemsko krizo. Tudi sedaj in še bolj v prihodnje, bomo priča težnjam, da se po kratkem obdobju državnih intervencij, ki naj stabilizirajo krizne razmere, ponovno vrnemo k politikam po načelu »business as usual«. To bi bila napačna, a žal je to tudi najverjetnejša pot, ki ji bomo priča.
Še posebej, ker je aktualna kriza ponovno potrdila, da so ideje politične oživitve nacionalnih egoizmov, populizmov in zapiranja meja ob vsakem večjem pretresu zgrešene. Ideja o manj EU je doživela svoj konec v trenutku, ko so tudi najbolj goreči zagovorniki iliberalnih demokracij in zaprtih meja, zaradi grožnje pomanjkanja ključnih artiklov, morali odpreti meje. Četudi populisti še vedno kričijo, da je EU odpovedala, pa je to predvsem odraz njihove nemoči in iskanja grešnega kozla, za neuspeh svojih politik. Pomen političnega trenutka je razumela predsednica Evropske komisije, ki je prevzela pobudo in preprečila kaos in zmedo kriznega 2008. Morda nehote, pa se je tako še enkrat izpostavilo vprašanje, kakšno EU rabimo oziroma vprašanje odnosa med EU, kot skupnostjo in državami članicami. Nedvomno je, da niti največje države članice ne zmorejo samostojnega soočanja z izzivi globalizacije in sodobnimi kompleksnimi krizami. Zato potrebujemo novo evropsko demokratično institucionalno ravnovesje, ki bo na eni strani ohranjalo nujno potrebo avtonomijo in suverenost držav članic in na drugi strani EU omogočalo soočanje z izzivi globalizacije ter zagotavljanje potrebne podpore državam članicam. To nikakor ni federalizacija Evrope, ampak potreba po vzpostavitvi mehanizmov, ustreznih naraščajoči evropski in globalni soodvisnosti in ranljivosti.
Poleg politično-institucionalnega odziva, pa med in še posebej po tej krizi nujno potrebujemo enoten evropski odziv. Kot rečeno vrnitev k politikam preteklosti, bi bila napaka. Potrebujemo sveženj ukrepov, ki bo odziv na posledice in hkrati razvojni korak naprej. Sveženj mora vključevati ukrepe s katerimi se bo krepilo javno zdravstvo; krepil in varoval socialni položaj ljudi, ki se bodo zaradi gospodarskega zastoja znašel v stiski, pri čemer nikakor ne smemo ponoviti napak finančne krize; ukrepe podpore gospodarstvu, še posebej malim in srednjim podjetjem ter samozaposlenim; prenoviti evropsko kmetijsko politiko k njeni trajnosti in skrajševanju dobavnih poti… A vsi ukrepi morajo potekati v okviru in skladno s prehodom EU v brezogljično družbo in s tem povezanim načrtovanim tehnološkim prebojem EU. Cilj mora biti okrevanje ob hkratnem tehnološkem in družbenem napredku celotne EU. Samo tako bo EU postala globalni akter, ki se ne bo samo odzival na globalizacijo, ampak jo bo sooblikoval, predvsem k njeni večji regulaciji, njeni trajnostni naravi in predvidljivosti. To pa zahteva odmik od prevladujočega gospodarsko-družbenega modela, v katerem nas ponavljajoče se krize opominjajo, da druge poti ni. Razen ponavljanja napak preteklosti in ponavljajočega soočanja z raznovrstnimi globalnimi kompleksnimi krizami. Od nas vseh je odvisno, po kateri poti bomo krenili.
dr. Klemen Grošelj
