“Vlada se pri oblikovanju odločitev izogiba dialogu ter se zateka k avtoritarnosti in oblastniški ignoranci”

Razmere, katerim smo danes priča v naši državi in družbi, so me vodile k pisanju naslednjih vrstic. Človek stežka nemo opazuje trenutno situacijo v družbi, še zlasti ob dejstvu, ko trenutna oblast ignorira glas ljudstva v službi, katerega bi morala biti. Ob tem ne morem mimo neme drže predsednika Republike Slovenije, ki celo ob odločitvah Ustavnega sodišča ne zavzame jasnega stališča, kar od njega pravzaprav pričakujejo državljanke in državljani, s čimer pravzaprav podpira obstoječe stanje v državi in družbi. Priča smo namreč stanju, ki je nesprejemljivo in ogroža same temelje naše demokracije in državnosti.

Zadnje samovoljne odločitve vlade, še posebej odlok o PCT in PC, s katerim je vlada želela prikrito uvesti obvezno cepljenje, za kar je ukinila tudi brezplačno testiranje, kaže na to, da je vlada prestopila vse meje demokratične ustavne ureditve. Na srečo je del odloka PCT včeraj ustavno sodišče zadržalo in vlado ponovno opomnilo, da je začetno obdobje epidemije, ki je do neke mere opravičevalo sprejemanje odločitev samo z odloki mimo. Še bolj bode v oči, da se vlada pri oblikovanju in sprejemanju odločitev sistemsko izogiba dialogu ter se zateka k avtoritarnosti in oblastniški ignoranci. Posledično se krepi represija in vodni top postaja del našega vsakdana. Kljub temu pa je skrb vzbujajoče, da smo priča popolnemu kolapsu tako strategije cepljenja, če smo jo sploh kdaj imeli in še bolj strategiji soočanja z epidemijo. Ta ponovno uhaja izven nadzora, kar Slovenijo umešča med najmanj uspešne države članice EU.

Sam sem se cepil že pred časom in tudi verjamem ter sem prepričan, da je cepljenje najboljša pot iz epidemije COVID-19, a hkrati, razumem dvome, strahove in skrbi mnogih državljank in državljanov. Nikakor si ne smemo več dovoliti, da se poglablja umetno ustvarjena delitev na tiste, ki smo cepljeni in na tiste, ki niso, saj to škodi vsem nam, tako posameznikom, kot skupnosti. Zato menim, da je nastopil čas, da se vrnemo k našim ustavno-pravnim temeljem parlamentarne demokracije, v kateri morajo poslanci, ki so, ne pozabimo, zavezani k odločanju po svoji vesti, sprejeti odločitev in prispevati k razrešitvi nastalih razmer.

Uvedba pogoja PCT, bi morala biti sprejeta v državnem zboru na podlagi predhodne strokovne debate v javnosti. Časa je bilo dovolj, tudi čez poletje, da bi se kaj takšnega izvedlo. Sam ocenjujem, da bi morebitni zakon o PCT, katerega sprejem skozi običajni zakonodajni postopek v državnem zboru, transparentno, s sodelovanjem strokovne javnosti in ob upoštevanju izkušenj držav članic EU, ki sodijo med najuspešnejše pri soočanju z epidemijo, pripomogel k temu, da bi ga ljudje lažje sprejeli.

Na čem bi tak zakon moral temeljiti oz. na čem temeljijo podobni zakoni v EU, ki so jih pravočasno sprejeli parlamenti:

1. a)        natančni opredelitvi, kdaj in kako ter za kakšen namen se PCT sme uporabljati in se ob tem zagotovi ustrezno pravno varstvo vseh državljank in državljanov, s čimer se prepreči diskriminatornost, arbitrarnost in politične zlorabe PCT načel, katerim smo priča v aktualnih vladnih odlokih, ki niso sredstvo boja zoper epidemijo ampak oblika prisile k cepljenju. Opredelitev uporabe PCT mora biti vzpodbuda k cepljenju na podlagi strokovnih in znanstvenih argumentov, ne pa sredstvo politične prisile in manipulacije;
2. b)        natančni časovni omejitvi veljavnosti zakona. Zakon naj velja najdlje do konca maja 2022, kot je to primer v nekaterih državah članicah EU. Po tem datumu se o veljavnosti ponovno opredeli Državni zbor, glede na aktualna epidemiološka spoznanja in stanje v državi in EU;
3. c)         opredelitvi podzakonskega akta, ki bo opredelil uporabo razpoložljivih cepiv zoper COVID-19, glede na znanstvena in strokovna spoznanja ter ne glede na aktualne politične ambicije in potrebe vlade. Primer političnega favoriziranja cepiva Janssen v aktualnem PCT odloku, uporaba vektorskih cepiv pri skupinah za katere cepivo ni registrirano in podobni ekscesi se morajo preprečiti.
4. d)        opredelitvi upravičenosti, vseh, ki so imeli ali bi morebiti utrpeli negativne stranske učinke zaradi cepljenja zoper COVID-19 do pravične državne odškodnine, brez zapletenih in dolgotrajnih administrativnih postopkov, kot to velja za obvezna cepljenja, pri čemer ostaja odločitev za cepljenje zoper COVID-19 odločitev vsakega posameznika;
5. e)         zagotovitvi, da je hitro antigensko testiranje ne glede na namen ali potrebo brezplačno oziroma strošek tega testiranja krije državni proračun. Cilj testiranja mora biti, glede na izkušnje iz tujine (npr. Danska) sredstvo, ki poleg cepljenja največ prispeva k uspešnemu  obvladovanju epidemije. Plačljivi testi, pa ustvarjajo vtis prvo in drugorazrednosti med državljani oziroma kot sredstvo prisile za cepljenje zoper COVID-19 ter tako ne prispevajo k uspešnosti boja zoper COVID-19.

Ustavno sodišče je dalo vsem, še posebej vladi priložnost, da se upravljanje epidemije vrne v ustavno-pravne okvire. V kolikor vlada tega ni sposobna, potem je v demokratičnih družbah,  kljub epidemiji in predsedovanju Svetu EU, ob odsotnosti stabilne politične večine v Državnem zboru, množičnih protestih državljank in državljanov, večkratnim sodbam ustavnega sodišča o spornosti vladnih odlokov in splošnem stanju v državi, pot za oblikovanje nove politične legitimnosti edino volitve.«

Klemen Grošelj

poslanec Evropskega parlamenta.