STANJE EU – “Veliko diagnoz, a zelo malo terapij in rešitev.”

Pred nami so 3. ali celo 5. energijsko in surovinsko zahtevnih let. Od predsednice Komisije bi pričakoval, da skupaj s Parlamentom in državami članicami, pripravi ali predlaga konkretne ukrepe, kako se bomo soočili z energetsko krizo, visokimi cenami hrane in vse bolj očitno ter tvegano surovinsko odvisnostjo. Samo cenovne kapice in zmanjševanje porabe ob konicah, krepitev likvidnosti energetskim podjetjem ob hkratnem davku na ekstra dobičke energetskih podjetij, žal ne bodo dovolj.

Predlogi Komisije so premalo in prepozno glede na dogajanje na energetskem trgu EU. Zakaj težava energetskega trga ni so samo visoke cene, ampak tudi dobave ustreznih količin energije, tako plina, kot tudi elektrike. Predsednica povsem pravilno ugotavlja, da so geopolitični dejavniki in klimatske spremembe prispevali k težavam, a na to ne ponudi resnih odgovor, zakaj podobne razmere se bodo ponovile, saj se soočamo z razkorakom med potrebami in ponudbo različnih energentov. Seveda lahko z varčevanjem zmanjšamo porabo energije, a verjetno se strinjamo, da to varčevanje z ustavljanjem evropske industrije ali delov industrije ni prava pot. To da pomemben del industrije v EU zmanjšuje proizvodnjo ali celo povsem stoji (proizvodnja umetnih gnojil ključnih za kmetijsko proizvodnjo, podobno grozi papirniški in steklarski industriji, pa še komu) i ustrezna rešitve. Seveda je to lahko izhod v sili, ne pa rešitev za naslednjih nekaj let. Zato sem pričakoval od konkretne odgovore, kako bomo pospešili vlaganja in obseg vlaganj v zeleni prehod in nove obnovljive vire, razvoj električnega omrežja na evropski ravni, ravni držav članic in ravni distribucijskega omrežja za potrebe krepitve OVE. Niti z besedo ni omenila lastnih virov zemeljskega plina in vloge jedrske energije, predvsem pri proizvodnji vedno večjih količin vodika. Omenila je sicer banko vodika, niti z besedo pa kako bomo to banko polnili. Besede o diverzifikaciji so izzvenele v prazno, saj vemo, da nadomeščanje ene odvisnosti z drugo ni prava pot naprej. Mislim, da se je Komisija ujela v neke vrste začaran krog, ko v okvir nujno potrebnega zelenega prehoda, nikakor ne zna vključiti interventnih ukrepov, ki bi okrepili energetsko varnost EU in ki vključujejo nekatere t. i. fosilne projekte. Z drugimi besedami, kurjenje dodatnih milijonov ton uvoženega premoga za oskrbo z elektriko ni problem, problem, pa je vlaganje v plinsko omrežje in lastne plinske vire (ne govorimo o frakingu ali t.i. plinu iz skriljevcev, katerega, kot LNG uvažamo iz ZDA in drugih delov sveta) znotraj EU, ki bi prispevali k zmanjšanju uvozne odvisnosti od režimov, kot je Alijev v Azerbajdžanu in tudi emisij, saj bi s tem zmanjšali obseg kurjenja premoga.        

V tem okviru tudi nejasnost okoli novim javnofinančnih pravil za rast in stabilnost, nas ne navdaja z pretiranim upanjem. Nadaljevala se bo tudi saga neurejenega vprašanja migracij in azilnega sistema, ki bo ostal tema dnevnopolitičnih debat in manipulacij, predvsem na skrajnem desnem političnem polu, medtem pa bodo za vse nesrečnike skrbeli predvsem požrtvovalni posamezniki in humanitarne organizacije. Razen toge obrambe zunanjih meja po sistemu trdnjava Evropa koraka naprej ne bomo naredili. Da se s tem prepuščamo na milost ali nemilost avtokratom na naših mejah, ni vredno izgubljati besed. O lovu na talente za razvoj našega gospodarstva, kar počno vse velike gospodarske sile, pa kdaj drugič.

Predsednica je omenila vprašanje kritičnih surovin, kjer predlaga Critical Raw Material Act, o katerem pa ni povedala veliko podrobnosti. Dostop do surovin bo ključnega pomena za uspeh vseh naših načrtov. Nekaj surovin lahko dobimo z uspešno implementacijo načel krožnega gospodarstva, a nekaj jih bomo morali, predvsem zaradi povečanega obsega potreb zaradi zelenega prehoda tudi uvoziti. Ključnega pomena za nas je da oblikujemo strateška partnerstva, ki nam bodo zagotovile dostop do nujno potrebnih surovin. Zakaj brez teh surovin bo celoten zeleni prehod le mrtva črka na papirju. Seveda pri tem ne bo šlo brez geopolitičnih tveganj, saj pri nekaterih surovinah, Kitajska obvladuje tudi več kot 80% tržni delež.

Podpiram prenovo direktive o zakasnelih plačilih, ki je žal edin redkih konkretnih korakov v pravo smer. Glede podpore evropskemu gospodarstvu pri preseganju sedanjih kriznih razmer sem pričakoval bistveno več. Predvsem v smeri ohranjanja delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. Samo mehanizem SURE v tem okviru ne bo dovolj. Prav tako menim, da samo Načrt za okrevanje in odpornost ob stanju gospodarstva za vse ambicije ne bo dovolj. Potrebujemo ali več skupnih evropskih projektov, financiranih iz skupnih virov ali pa nove vire, kot je RRF s pogoji, ki bodo državam članicam omogočile, da denar namenijo uresničevanju Zelenega dogovora, povečevanja blaginje in socialne varnosti nas vseh ter ohranjanja konkurenčne in tehnološke agilnosti evropskega gospodarstva in družb