Dr. Klemen Grošelj je 10.2.2020 na plenarnem zasedanju v Strasbourgu pozval Evropsko komisijo k ukrepanju za odpravo politične blokade v Mostarju z besedami : “Pozivam Evropsko komisijo naj pomaga prebivalcem Mostarja in tudi BiH, dopolniti volilni zakon v roku postavljenem s strani sodišča ter omogoči izvedbo lokalnih volitev. To sicer ne bo realizacija komisijinih 14 točk, bo pa konkreten korak naprej v demokratizaciji države, konkreten korak v korist prebivalcev Mostarja in korak v približevanju BiH vrednotam EU ter članstvu v EU.”

7.5.2020 je dr. Grošelj naslovil še pisno poslansko vprašanje na Evropsko komisijo, na kakšen način bo pripomogla prebivalcem Mostarja , da bodo lahko na lokalni ravni volili politične predstavnike.

Poslansko vprašanje

V Mostarju (BiH) že več kot deset let ni bilo lokalnih volitev. Mostarska mestna hiša je tako prazna že od leta 2012. Edina oseba, pooblaščena za začasno razdelitev mestnega proračuna do naslednjih volitev, je zadnji izvoljeni mostarski župan. Mostar je tako nekakšno politično “mesto duhov”. Žrtve teh nedemokratičnih razmer so prebivalci Mostarja, ki ne morejo uresničiti ene izmed temeljnih pravic – voliti in sovplivati na razvoj lastne lokalne skupnosti. Državljanka BiH-a Irma Baralija je sprožila spor na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, kjer je tožila državo zaradi diskriminacije in tožbo oktobra 2019 tudi dobila. V skladu s sodbo ima državni parlament BiH šest mesecev časa, da najde rešitev. Če rešitve ni, lahko ustavno sodišče izreče začasno rešitev, to je, da se lokalne volitve izvedejo, kar pa je glede na politična razmerja v državi malo verjetno.

Zato vas sprašujem:

Kako boste pomagali prebivalcem Mostarja, da se sodba Evropskega sodišča za človekove pravice implementira in jim omogočili voliti svoje predstavnike tudi na lokalni ravni?

Slika: BHRT

Slika: Armin Durgut/PIXSELL

Odbor za industrijo, tehnologijo, raziskave in energetiko (ITRE) je 24. 4. 2020 povabil komisarko Gabrielo (področje raziskav, razvoja, mladih, izobraževanje in kultura) in komisarja Bretona (notranji trg) k izmenjavi mnenj o odzivu EU na pandemijo COVID-19, pri čemer je bil poudarek na vlogi raziskav in digitalnih orodij v boju proti virusu ter vplivu na industrijo ter predvsem vplivu na mala in srednja podjetja, ki so hrbtenica evropskega in tudi slovenskega gospodarstva.

Evropski poslanec dr. Klemen Grošelj je, kot nadomestni član odbora v okviru t .i. Catch the eye, zastavil nekaj ključnih vprašanj na temo proizvodnje in raziskav na področju zaščitnih sredstev v EU. Pri tem se je osredotočil na ključne dileme, s katerimi se danes sooča EU in vse države članice na tem področju:

Katere ukrepe je Komisija sprejela, da bi podprla in povečala evropsko proizvodnjo medicinske opreme (npr. respiratorje, ventilatorje) in potrebne osebne zaščitne opreme?

Ali namerava Evropska komisija vključiti v okvir načrta za okrevanje EU in evropskega gospodarstva po krizi COVID-19, zmanjševanje uvozne odvisnosti EU na področju kritičnih tehnologij in od uvoza medicinske opreme in drugih sredstev?

Ali Komisija predvideva strateški pregled dobavnih poti kritičnih dobavnih verig in katere ukrepe načrtuje na tem področju?

Odgovor Evropske komisije

Cilj aktivnosti Komisije in predlaganih ukrepov državam članicam, so osredotočeni k krepitvi in pospešitvi razvojnih procesov in zbiranju potrebnih ter relevantnih dejstev, za učinkovit prispevek EU, k evropski avtonomnosti in še posebej k potrebnim zmogljivostim (tudi za čas po COVID-19), ki bodo zagotovile, da bo zdravstveno odzivanje v prihodnje s potrebnimi medicinskimi sredstvi temeljilo na EU načelih in vrednotah etike, pravičnosti in solidarnosti.

Da bi pospešili razpoložljivost diagnostičnih sredstev in postopkov, metod zdravljenja in cepiv, je pri tem pomembno, da se upošteva celotna dobavna veriga, vključno s proizvodnjo fazo.  V sodelovanju z državami članicami, želi zato Evropska komisija, identificirati ozka grla in pripraviti ter izvesti ukrepe, za njihovo preseganje, pri čemer pa ne sme biti ogrožena učinkovitost in varnost.

Uporabljeni bodo tudi ustrezni finančni in pravni instrumenti v podporo vsem fazam razvoja in proizvodnje zdravil in medicinske opreme, vključno s povečanjem proizvodnih zmogljivosti.

Komisija je prav tako analizirala nabor preteklih in aktualnih R&R projektov v raziskovalno-razvojnih programih EU in bo izvedla potrebne aktivnosti za pospešitev projektov s področja osebne zaščitne medicinske opreme kot so – razkužila, varnih prevoznih sredstev za okužene bolnike in zaščitnih oblačilih končnim uporabnikom. V rezultatih raziskav v okviru Horizont 2020, že obstaja zbirka znanstvenih spoznanj in dognanj, katere bodo lahko sedaj uporabile bolnišnice, zdravstveni delavci in mnogi drugi.

Poleg tega Evropska komisija predvideva dodatna sredstva za raziskave na področju prilagodljivosti in stabilnosti proizvodnih ter dobavnih verig medicinske opreme in sredstev. Tako z vidika prožnosti, kot tudi zmogljivosti proizvodnih linij med in po krizah. Hkrati pa bo to tudi podlaga za oblikovanje prednostnih aktivnosti v okviru Horizont Evropa po krizi COVID-19.

Epidemije korona virusa oziroma COVID – 19, bo oziroma že ima pomembne mnogotere geopolitične, gospodarske in politične posledice, katerim bodo neizogibno sledile družbene spremembe. Odziv na slednje in njegova narava bodo opredelili, kdo bodo veliki zmagovalci in poraženci aktualne krize. Morda se zdi v teh težkih urah preuranjeno in neprimerno govoriti o tem, a kriza je tudi priložnost in tudi po tej javnozdravstveni krizi, bomo imeli zmagovalce in poražence. Zavedati se moramo, da je kljub vsej surovosti, kriza s katero se danes soočamo in s katero se na preizkušnjo postavljajo sami temelji sodobnih civilizacij, le eden izmed potekajočih globalnih procesov. Ti niso izginili, so le začasno potisnjeni v ozadje in se bodo brez dvoma ob koncu globalne pandemije ponovno zagnali z vso silovitostjo. Kakšen bo obseg in posledice tega, pa bo v veliki meri odvisno od politik, katere bomo sprejemali v pokriznem okrevanju. Izkušnja po finančno-gospodarski krizi leta 2008, nas ne more navdajati s pretiranim upanjem.

Čeprav gre danes za javnozdravstveno krizo, je ta ponovno potrdila, da je model družbeno-gospodarskega razvoja, ki temelji na neomejeni gospodarski rasti, deregulaciji in privatizaciji ponovno zatajil. Model, katerega protagonista sta bila M. Thatcher in R. Reagan in ki se je po v Hladni vojni preslikal na globalno raven, ni zatajil prvič. Zatajil je že pred desetletjem ob izbruhu finančno-gospodarske krize. V času gospodarskega okrevanja in rasti, pa prispeval k zaostritvi globalnih, regionalnih in lokalnih napetosti in antagonizmov. Prav tako se je izkazal nezmožnega soočenja s podnebno krizo, katere (so)ustvarjalec je. Nanjo smo v teh dneh nekako pozabila, a se bojim, da nas bo še prekmalu opozorila na svoj obstoj. Našteto nas opominja, da je ključna napaka modela, ki je resda prispeval, a omejeno, k gospodarskemu in delnemu družbenemu vzponu nekaterih delov sveta, v njegovem ideološko-konceptualnem bistvu. To je v odsotnosti varovalnih in nadzornih mehanizmov, ki bi preprečevali anomalije, ki ob visoki stopnji globalne soodvisnosti privedejo do motenj in ki slej ko prej preidejo v globalne krize. Zato trditve, da sedanja javnozdravstvena kriza ni sistemska motnja ne zdržijo, je odraz sistemske napake modela in zato lahko preraste v sistemsko krizo. Tudi sedaj in še bolj v prihodnje, bomo priča težnjam, da se po kratkem obdobju državnih intervencij, ki naj stabilizirajo krizne razmere, ponovno vrnemo k politikam po načelu »business as usual«. To bi bila napačna, a žal je to tudi najverjetnejša pot, ki ji bomo priča.

Še posebej, ker je aktualna kriza ponovno potrdila, da so ideje politične oživitve nacionalnih egoizmov, populizmov in zapiranja meja ob vsakem večjem pretresu zgrešene. Ideja o manj EU je doživela svoj konec v trenutku, ko so tudi najbolj goreči zagovorniki iliberalnih demokracij in zaprtih meja, zaradi grožnje pomanjkanja ključnih artiklov, morali odpreti meje. Četudi populisti še vedno kričijo, da je EU odpovedala, pa je to predvsem odraz njihove nemoči in iskanja grešnega kozla, za neuspeh svojih politik. Pomen političnega trenutka je razumela predsednica Evropske komisije, ki je prevzela pobudo in preprečila kaos in zmedo kriznega 2008. Morda nehote, pa se je tako še enkrat izpostavilo vprašanje, kakšno EU rabimo oziroma vprašanje odnosa med EU, kot skupnostjo in državami članicami.  Nedvomno je, da niti največje države članice ne zmorejo samostojnega soočanja z izzivi globalizacije in sodobnimi kompleksnimi krizami. Zato potrebujemo novo evropsko demokratično institucionalno ravnovesje, ki bo na eni strani ohranjalo nujno potrebo avtonomijo in suverenost držav članic in na drugi strani EU omogočalo soočanje z izzivi globalizacije ter zagotavljanje potrebne podpore državam članicam. To nikakor ni federalizacija Evrope, ampak potreba po vzpostavitvi mehanizmov, ustreznih naraščajoči evropski in globalni soodvisnosti in ranljivosti.

Poleg politično-institucionalnega odziva, pa med in še posebej po tej krizi nujno potrebujemo enoten evropski odziv. Kot rečeno vrnitev k politikam preteklosti, bi bila napaka. Potrebujemo sveženj ukrepov, ki bo odziv na posledice in hkrati razvojni korak naprej. Sveženj mora vključevati ukrepe s katerimi se bo krepilo javno zdravstvo; krepil in varoval socialni položaj ljudi, ki se bodo zaradi gospodarskega zastoja znašel v stiski, pri čemer nikakor ne smemo ponoviti napak finančne krize; ukrepe podpore gospodarstvu, še posebej malim in srednjim podjetjem ter samozaposlenim; prenoviti evropsko kmetijsko politiko k njeni trajnosti in skrajševanju dobavnih poti… A vsi ukrepi morajo potekati v okviru in skladno s prehodom EU v brezogljično družbo in s tem povezanim načrtovanim tehnološkim prebojem EU. Cilj mora biti okrevanje ob hkratnem tehnološkem in družbenem napredku celotne EU. Samo tako bo EU postala globalni akter, ki se ne bo samo odzival na globalizacijo, ampak jo bo sooblikoval, predvsem k njeni večji regulaciji, njeni trajnostni naravi in predvidljivosti. To pa zahteva odmik od prevladujočega gospodarsko-družbenega modela, v katerem nas ponavljajoče se krize opominjajo, da druge poti ni. Razen ponavljanja napak preteklosti in ponavljajočega soočanja z raznovrstnimi globalnimi kompleksnimi krizami. Od nas vseh je odvisno, po kateri poti bomo krenili.

dr. Klemen Grošelj

Predlog metodologije pooseblja vse slabosti in prednosti doseganja kompromisa. Metodologija je tako kompromis, ki omogoča nadaljnji razvoj in krepitev EU ter hkrati ne zavira procesa širitve. Je  kompromis, ki na eni strani krepi in oblikuje pogoje za reformo EU, če se bodo zanjo odločile države članice in če bodo to, v okviru Konference o prihodnosti Evrope, podprli državljani. Je pa tudi kompromis, ki blaži strahove nekaterih držav članic, pred širitvijo. Hkrati pa postavlja okvir širitve EU na Zahodni Balkan, ki zagotavlja več kredibilnosti in predvidljivosti za vse vključene v ta proces, tako za državljane EU, kot tudi za države kandidatke in njihove državljane.

[Širitev EU] Revidiran predlog metodologije širitve postavlja okvir širitve EU na Zahodni Balkan, ki zagotavlja več kredibilnosti in predvidljivosti za vse vključene v ta proces, tako za državljane EU, kot tudi za države kandidatke in njihove državljane. @StrankaLMS @RenewEurope pic.twitter.com/2YVzHYqXLo

— Klemen Groselj (@KGroselj) February 10, 2020

Celoten proces širitve ta kompromis postavlja v kakovostno nov okvir, ki bo omogočil učinkovito in sprotno spremljanje napredka posamezne kandidatke, ustrezno nagrajevanje napredka in krepitev procesa pogajanja, hkrati pa bo kandidatkam podajal predvidljiv in jasen okvir približevanja in vključevanja v EU. Vendar pa glede na ostrino zahtev in pogojev v metodologiji, obstaja resna možnost, da bodo države članice temeljne pogoje in vrednote zapisane v metodologiji izpolnjevale bolje, kot pa marsikatera država članica.