»Družba prihodnosti je družba znanja, ne družba betona.«

Evropska poslanca Irena Joveva in dr. Klemen Grošelj (Renew Europe/LMŠ) sta pripravila okroglo mizo z naslovom “NACIONALNI NAČRT ZA ODPORNOST IN OKREVANJE: (RE)VIZIJA porabe bodočih evropskih sredstev”. Na dogodku sta sodelovala še poslanec LMŠ v Državnem zboru RS Igor Peček ter nekdanji minister za finance Andrej Bertoncelj. Po videopovezavi sta se oglasila Luis GariCano (Španija) in Dragos Pislaru (Romunija), evropska poslanca Renew Europe skupine, ki sta od vsega začetka aktivno in neposredno sodelovala pri oblikovanju Sklada za okrevanje in odpornost. Govorci so se osredotočili na nujno revizijo in še bolj nujno vizijo nacionalnega načrta, ki na podlagi sklada nastaja pod okriljem aktualne vlade Janeza Janše.

Predsednik stranke LMŠ Marjan Šarec je v uvodnem nagovoru poudaril, da bi nacionalni načrt za okrevanje in odpornost (v nadaljevanju NNOO) moral vsebovati predvsem pogled v prihodnost: »Ustrezno je treba nasloviti razkorak med željami kapitala, med graditvijo infrastrukture in željo po ohranitvi narave. Bistveno je vprašanje, ali vlagati v beton, v infrastrukturo, ki okolju ni prijazna, ali vlagati v zeleno politiko, v digitalizacijo, v poklice prihodnosti.«

Prvi del pogovora je bil namenjen evropski perspektivi. Sogovornik so se strinjali, da je Evropska unija reagirala hitro in učinkovito. »Po eni strani je žalostno, da je bila potrebna kriza, da se je kaj takega zgodilo. Ta korak pa je bil potreben, da se po krizi ne bo še bolj povečeval razvojni razkorak med severom in jugom,« je bila kritična Irena Joveva, ki je poudarila ključno vlogo politične skupine Renew Europe pri samem oblikovanju in nastajanju inštrumenta Next generation EU, čemur je pritrdil tudi dr. Klemen Grošelj: »Šest temeljnih področij, na katerih sloni načrt okrevanja držav Evropske unije, je zasluga naporov skupine Renew, tudi vključenost mladih ter namenjanje 20 % sredstev za digitalizacijo,« ob čemer meni, da je najpomembnejše to, da so ta sredstva namenjena za razvoj in ne za pokrivanje nacionalnih deficitov. Tudi prof. dr. Andrej Bertoncelj je zadovoljen s hitrim odzivom Evropske unije: »Za razliko od finančne krize v letih 2008 in 2009 smo tokrat na ravni EU dobili obsežen skupni finančni stimulus, hiter strateški premislek in odločen odziv z mehanizmom Sklada za okrevanje in odpornost, kot odgovor na zdravstveno in posledično ekonomsko krizo. Hkrati pa so bile na ravni EU zelo jasno opredeljene skupne prioritete – zavezanost zeleni transformaciji, digitalizaciji ter skupnemu in vključujočemu okrevanju.« Igor Peček v krizi vidi tudi priložnost za reforme, pri soočanju in pripravi na izzive pa nujnost združevanja modrosti in solidarnosti.

V drugem delu pogovora so se razpravljavci osredotočili na slovensko perspektivo. Strinjali so se, da je ključna težava slovenskega NNOO v tem, da ga je vlada pripravljala za zaprtimi vrati. NNOO ni projekt vlade in nekaj političnih odločevalcev, pač pa je projekt celotne družbe in države, zato je v tovrstne razprave treba vključiti stroko in civilno družbo. »Pri pripravi takšnega načrta mora sodelovati celotna zainteresirana javnost, saj brez vključevanja strokovnih in socialnih deležnikov ni mogoče pripraviti kvalitetnih tovrstnih načrtov – tako pri definiciji vsebine kot pri oblikovanju prioritet ter kdaj in v kakšnem finančnem obsegu se bodo določene reforme izvajale. Cilj je jasen – povečati je treba dodano vrednost, narediti preboj v miselnosti in pripraviti družbo na te reforme, ki bodo stimulus za bruto domači proizvod, ki bo v naslednjih letih zelo na udaru,« meni Peček. Bertoncelj je bil kritičen do trenutnega političnega dogajanja: »Slovenija potrebuje (re)vizijo, spremembo miselnosti in odločitev za 21. stoletje; namesto capljanja na mestu ali celo v preteklosti. Živimo v prelomnih časih, mi pa dajemo prednost ogljičnim naložbam, namesto da bi jo dali znanju, inovacijam in digitalnim tehnologijam prihodnosti. V teh časih se na novo mešajo karte in to je naša velika priložnost, da ob človeškem intelektualnem kapitalu, ob povečanju sredstev in deaktivaciji zamejitvenega fiskalnega pravila preobrazimo gospodarstvo v smeri pametnega gospodarstva z višjo dodano vrednostjo.«

NNOO ni zgolj načrt za okrevanje, ampak orodje za kratkoročni in srednjeročni razvoj države, katerega cilje bo potrebno tehtno utemeljiti: »Če ima država probleme z ogljičnimi izpusti zaradi prometa, bo težko upravičila investicije v dodatno cestno infrastrukturo,« je ponazoril Grošelj in opozoril tudi na razmislek glede najboljšega pristopa – množice majhnih projektov, kot je to zastavila Slovenija, ali manjšega števila večjih projektov, kot to počne večina preostalih držav. Vprašati se je treba tudi o porabi povratnih in nepovratnih sredstev, vlaganju v veščine, raziskave, o investicijah v kadre in nenazadnje o medgeneracijskem sodelovanju. V slovenskem načrtu ni interakcije med različnimi področji, zato ta ne sledi ključnemu razvojnemu modelu, ki ga EU ponuja Sloveniji, zato prihaja do razkoraka med dejanskim načrtom in tem, kar od nas pričakuje Evropa. Joveva je povzela: »Zadolževanje je upravičeno ob širši viziji, ki vsebuje troje: smotrno porabo z jasno vizijo družbe za dosego ciljev, digitalizacijo ter sinergijo s še preostalimi programi znotraj EU proračuna.« Od pametne porabe sredstev je po njenih besedah odvisno, ali bo Slovenija napredovala ali pa dodatno zaostala za ostalimi državami. »Trenutno se mi zdi, da ne le, da vladna ekipa, ki ustvarja nacionalni načrt, ne razume najbolje uredb in pogojev, ampak ne pozna niti zakonodajnih procesov ter ne razume ali ne želi razumeti, kam EU kot celota pluje,« je še dodala.

Zadnji del okrogle mize je bil namenjen konkretnim predlogom in rešitvam za uspešnejši NNOO. Sogovorniki so bili enotni, da gre za zgodovinsko priložnost preboja Slovenije, za kar je treba poseči v samo strukturo projektov v aktualnem NNOO ter izoblikovati smelo vizijo prihodnosti in razvoja Slovenije, po besedah Pečka: »Alternativni načrt za okrevanje in odpornost koalicije KUL zajema 218 projektov v vrednosti prek 200 milijard. Vladni jih ima 330 v mnogo manjši vrednosti. Ta denar je treba porabiti na način, da bo imel multiplikativne učinke. Nismo proti infrastrukturi, ampak sredstva je treba porabiti za razvojni preboj.« Dve tretjini investicijskih sredstev bi po mnenju Bertonclja morali biti namenjeni znanju in inovacijam, ena tretjina pa infrastrukturi. Družba prihodnosti je družba znanja, ne družba betona, so si bili enotni sogovorniki. Sredstva je treba usmeriti v avtomatizacijo, robotizacijo, digitalizacijo ter razmisliti o vlogi mladih – kakšen bo njihov položaj in kako jih bomo opremili z znanji za vstop na trg delovne sile, saj se bo položaj na trgu dela spreminjal, je še dejal Grošelj. Joveva pa je opozorila tudi na dejstvo, da sredstva niso samoumevna: »Lahko jih ogrozi nedoseganje lastnih ciljev znotraj sklada, slab načrt, slaba implementacija in konec koncev tudi drsenje države v iliberalni avtoritarni položaj, kar bi lahko sprožilo mehanizem vladavine prava.«

Ob koncu so še enkrat poudarili nujnost sodelovanja razširjenega kroga deležnikov, saj gre pri tem procesu za odločitve celotne družbe. Bolj je nevarno je namreč to, da nastane napačen razvojni konsenz, kot to, da konsenza ni. Tega si enostavno ne moremo privoščiti.

Posnetek okrogle mize si lahko ogledate TUKAJ.