“Za nemoteno kmetijsko pridelavo potrebujemo hitre in učinkovite ukrepe!”

Ukrajinska tragedija postavlja številna vprašanja in izzive. Poleg mnogih drugih je  predvsem izstopajoča energetska ranljivost EU in v tem okviru tudi Slovenije. Težave z energetiko pa je pokazalo še na  presenetljivo visoko raven prehranske ranljivosti. Morda bi lahko rekli, da gre za neuspeh Skupne kmetijske politike (SKP), ki je bila od ustanovitve EU, v njenem samem bistvu, pa temu ni tako. SKP je dejansko evropska zgodba o uspehu, saj je Evropi v povojnem času zagotovila potrebne in dostopne količine hrane. A z globalizacijo, se je primerna naloga SKP, torej prehranska varnost, spremenila in v ospredje je prišlo predvsem vprašanje tržne konkurenčnosti proizvodnje hrane in v zadnjem času tudi vprašanje, njene okoljske in podnebne sprejemljivosti. Ruska agresija na Ukrajino, torej spopad dveh ključnih globalnih proizvajalk hrane, pa je ponovno odprla vprašanje prehranske varnosti ob hkratnem okoljsko-podnebnem izzivu. Izbira, ki je pred nami, je politično in tudi humanistično gledano zelo huda.

Ne ukrepanje lahko privede ne samo do dviga cen v EU, ampak do lakote v določenih delih sveta, to pa ima lahko nepredvidljive posledice za globalno stabilnost. Zato je pomembno, da je Evropski parlament v svoji nedavni resoluciji uspel najti kompromis, ki je politično težak in ki poskuša zagotoviti prehransko varnost, predvsem dostopnost hrane, za vse državljanke in državljane EU ter tudi globalno. Pri tem ne sme spregledati tudi okoljskega vidika. Pridelava hrane ima pomemben vpliv na okolje, zato mora EU še vedno slediti ohranjanju zastavljenih podnebnih in tudi biotskih ciljev v okviru Zelenega dogovora. V tem okviru tako parlament poziva Komisijo in države članice, naj preučijo in prilagodijo obstoječe nacionalne Strateške načrte za kmetijstvo in vzpostavijo pogoje in če je potrebno nacionalne mehanizem podpore kmetijski proizvodnji.

To ne pomeni, da se bistvo tudi evropske in slovenske kmetijske politike, ki sledi geslu »Od vil do vilic« spreminja, ampak gre za njeno prilagoditev trenutnim izzivom zagotavljanje prehranske varnosti oziroma povečanju obsega samozadostnosti, ki pa ne sme iti na račun okolja ali zastavljenih podnebnih ciljev.

Glavni izziv pred nami je zagotovitev nemotene kmetijske pridelave, zato mora država nujno izvesti naslednje ukrepe:

• zagotoviti nižje cene dizla za kmetijska gospodarstva,
• preko mehanizma blagovnih rezerv naj nakupi potrebna mineralna gnojiva in jih po subvencionirani ceni distribuira kmetijskim gospodarstvom,
• skladno z Zakonom o gospodarskih družbah naj izvede ukrepe, ki bi omogočili, da država z lastniškim vstopom v Semenarno Ljubljana zagotovi ustrezne količine semen najprej za potrebe spomladanske in jesenske setve in semensko samozadostnost v prihodnje,
• ustrezno naj okrepi mreže med kmetijami in trgovino, tako, da se bo okrepil odkup domačih pridelkov in živine, kar bo poleg stabilnih odkupnih cen, povečalo tudi kakovost hrane na slovenskem trgu.
• spremeni naj sisteme javnega naročanja, da bodo javne inštitucije, kot so šole, vrtci in druge ustanove, lahko v še večji meri odkupovale hrano pridelano neposredno v lokalnem okolju, s čimer bi podprli tudi manjše pridelovalce hrane ter omogočili trajnostni razvoj kmetijskega sektorja.

Poleg nujnih kratkoročnih ukrepov pa je treba še naprej razvijati mehanizme za spodbujanje mladih prevzemnikov kmetij ter kmete vključevati v nadaljnji razvoj politik za varovanje okolja in biotske raznovrstnosti.

Ocenjujem, da lahko s temi ukrepi ne samo ohranimo lastno pridelavo hrane, ampak jo celo okrepimo, naredimo konkurenčnejšo, predvsem pa kakovostnejšo. Časa je sicer malo, gotovo pa je to ena izmed prednostnih nalog nove vlade, saj obstoječa raje, kot reševanje akutnih in zahtevnih problemov, pred katerimi je država in družba, deli za našo skupno prihodnost zelo drage bombonjere.

Dr. Klemen Grošelj