Quo Vadis Evropa in naša politična zapletanja

/in /by

 

Upam, da mi znani poljski pisec Henryk Sienkiewicz, avtor svetovno znanega romana Quo Vadis ne zameri, ker sem si izposodil naslov njegovega dela. A mislim, da čas v katerem živimo, opravičuje uporabo tega naslova. Zgodba romana je umeščena v zelo natančen zgodovinski okvir zgodnjega krščanstva v času rimskega imperija. Vladavina blaznega Nera je tedaj rimski imperij postavila na prelomnico, podobno, pred katero se nahaja EU. Dilema, ki jo Sienkiewicz postavlja v romanu je namreč preprosta in hkrati kompleksna. Gre za večno vprašanje, kako novo povezati z obstoječim in pri tem ohraniti dobro ter zavreči slabo. Dilema za rimski imperij je bila ali iti po poti terorja blaznega Nera ali pa nadaljevati tradicijo rimske države oplemenitene z novim, kar je tedaj poosebljalo porajajoče se krščanstvo. Zgodovinski razplet poznamo in kot vedno nam ne daje enoznačnega odgovora. Zato tudi odgovor o tem Quo vadis EU ne more biti enoznačen. Ne delam si utvar, da imam ali poznam vse odgovore, a si bom v trenutku svojega napuha, vseeno dovolil navesti nekaj dilem in morebitnih rešitev za to našo, tolikokrat prekleto in odpisano EU. Sam vidim EU pred dvojno dilemo. Prva in ključna je dilema, kako ohraniti in okrepiti EU, kot demokracijo blagostanja temelječo na človekovih pravicah in državljanskih svoboščinah, vladavini prava, svobodi medijev in govora. Demokracijo, katere uspeh temelji na načelih socialne države, ki je gospodarsko in tehnološko globalno konkurenčna. Druga dilema je, kako naj se EU sooči z realnostjo sodobnega sveta in to novo realnost vključi v svojo realnost. O tem bodo odločale tudi prihajajoče volitve v Evropski parlament, kjer je na tnalu izbira ali bomo krenili po poti teme Nerove blaznosti ali pa v zlato dobo Rima v t.i. čas Petih velikih cesarjev?

 

S koncem aktualnega mandata, tudi mojega, za katerega sem volivcem hvaležen in za katerega upam, da sem upravičil dano zaupanje, je pred nami čas, ko bodo volivke in volivci ponovno usodo EU vzeli v svoje roke. Okoliščine v katerih bo potekala njihova odločitev niso preproste, saj svet še nikoli ni bil bližje grožnji, če že ne  globalne vojne, pa vsaj globoke krize v mednarodnih odnosih. Z vojno v Ukrajini se je začel konec ali vrh obdobja treh mega procesov, ki so se začeli leta 1979. Tedaj se je zgodila islamska revolucija v Iranu, ki označuje vzpon ideologije radikalnega islamizma, v Veliki Britaniji pa je na oblast prišla Margaret Thatcher, s čimer se je začela konservativna revolucija v zahodnih demokracijah. To pa je bil tudi čas, ko je Deng Xiapoing začel proces odpiranja Kitajske svetu. Vse, kar danes vidimo in doživljamo v svetu pa je vrhunec in začetek konca omenjenih procesov. In zato je svet in s tem tudi EU pred veliko preobrazbo. Od sveta, v katerem prevladujejo mednarodni odnosi, smo danes v svetu, kjer prevladuje geopolitika, z njim pa teritorializem. Od nas in naših odločitev je odvisno ali bomo med zmagovalci ali poraženci. Vem, da imate mnogi idealistično predstavo o svetu, a ta ostaja ne glede na vse še vedno kruta igra ničelne vsote, na kar nas surovo vsakodnevno opozarjajo vojne in neenakopravnosti.

 

Seveda lahko razpravljamo o vzrokih in posledicah, kar je v svetu hipne politike sicer vedno težje in vse bolj iracionalno, a dejstvo ostaja, da mednarodno okolje še nikoli do sedaj ni bilo tako nepredvidljivo in sovražno do EU,  kot je danes. Vojna v Ukrajini in vojna na Bližnjem vzhodu s tragedijo, kateri smo priča v Gazi, sta del procesov, ki ne samo da ogrožajo EU, ampak ogrožajo vse to, kar imamo danes za samoumevno. Obdobje po koncu Hladne vojne in mirovne dividende ter proces globalizacije so bili procesi, katerih zmagovalec je bila kot del Zahoda tudi EU. Kako enkratno je bilo to obdobje, bo pokazala zgodovina. Poudariti je potrebno, da je vojna v Ukrajini označila nepreklicni konec tega obdobja. Seveda to ni bilo in ne bo enkratno dejanje, je pa označilo pospešitev procesov, ki so prvič po letu 1939 ogrozili evropski in globalni mir. Ne moremo si več zatiskati oči pred dejstvom, da se sodobne demokracije povezuje, predvsem v svetu globalne visoke politike, z hlastanjem za všečki in poudarjanjem izgleda, kot pa da so osredotočene na vsebino in z njo povezanim strateškim razmislekom. Prihaja čas, ko bo politika demokratičnih držav morala spregledati, da brez dobre, vizionarske in kredibilne vsebine siromašimo ne samo našo prihodnost, ampak tudi prihodnost tistih, ki prihajajo za nami. Da pa so sedanje razmere še toliko bolj nevarne, pa imamo onstran demokratičnega pola opravka z akterji, ki ne samo da ne dajo nič na vtis ali izgled, ampak jim je celo vseeno, če njihove odločitve vodijo v smrt več deset tisoč, če ne celo več sto tisoč ljudi. Ko odstranimo vso meglo propagande in nesnage socialnih omrežij in si prenehamo lagati, je to realnost, ki jo eni k sreči v manjši, drugi manj srečni pa v večji meri živimo. Zato je EU prvič po letu 1945 na prelomnici, po kateri je morda prihodnje generacije, če ne celo že sedanje, zaradi napačnih političnih izbir ne bodo več mogle živeti.

 

Sam vidim pred EU naslednje 4. sklope izzivov:

 

  1. Podnebne spremembe,
  2. Demografska gibanja,
  3. Tehnološki zaostanek,
  4. Globalna razmerja sil in varnost.

 

Vsak sklop posebej, še bolj pa kot preplet in skupek, tvorijo za našo generacijo in vse povojne generacije popolnoma nov in nepredvidljiv izziv.

 

  1.  Podnebne spremembe so iz oddaljene in abstraktne grožnje, ki je bila razumljiva predvsem znanstvenikom, postale realnost, ki vpliva na naše vsakdanje življenje. Primer divjega aprilskega poletja, kjer je sledila rekordna ohladitev v nekaj urah, je še eno od opozoril, da posledice teh sprememb vplivajo na vse naše družbene podsisteme. Praktično ni družbenega podsistema, na katerega ne bi vplivale. Še več, posledice je moč zaznati že v spremembah naše flore in favne. Največkrat to občutimo skozi vremenske ekstreme, ki nas prizadenejo in ki segajo od neurij, poplav, suš, hitrih temperaturnih sprememb, zelenih zim itd. A enako pomembne so manjše, slabo opazne, vendar dolgoročno usodnejše spremembe kot so izginjanje rastlinskih in živalskih vrst. Spremenjeni deževni in vodni režimi, kjer reke, na katere smo tako ponosni, iz ledeniško-padavinskih vse bolj prehajajo v padavinske modele, kar povečuje tveganje suš, spreminja naše zaloge podtalnice in oskrbo s pitno vodo. Slednje vpliva na rečni promet, ki je bil zaradi suše 2022 omejen in je hromil evropsko industrijo. Vse manjše količine snega v gorah, vplivajo na poletne vodne zaloge in še bi lahko naštevali. Vse to so danes dejstva. Pri čemer največji izziv ni več, kako to omiliti, kar smo poskušali oziroma poskušamo z Zelenim prehodom. Ampak, kako na eni strani preprečevati nadaljne dvige temperatur, kar poskuša Zeleni prehod in kako hkrati omiliti neizogibne negativne učinke podnebnih sprememb. In to je odločitev, ki jo bo morala EU sprejeti v prihajajočem mandatu. Od tega bo odvisna prihodnost nas vseh, naše blagostanje, naša gospodarska uspešnost in nenazadnje tudi ali bomo obstali kot demokracija ali pa bomo zdrsnili v mrak avtoritarnega iliberalizma. Zato je potrebno poudariti, da tudi na videz povsem tehnična vprašanja skupnih evropskih politik neizogibno vsebujejo globoko politično dimenzijo. Zato ne bo nepomembno niti, kakšna bo večina v Evropskem parlamentu niti v Svetu EU. Sam vidim pri tem dve ključni skupni politiki – energetska in skupna kmetijska politika (SKP). Za prihodnost EU bosta slednji celo bolj usodni, kot pa sedaj politično tako zlorabljena migracijska politika, saj bosta definirali ključna socialna in ekonomska razmerja v EU.

V energetiki je neizogibna okrepitev strateške avtonomije in oblikovanje skupnega trga energije, ki bo zagotavljal zanesljivo in trajnostno energijo po sprejemljivih ali če hočete konkurenčnih cenah. Glede na zaostrene geopolitične razmere, kjer lahko uporniška skupina polpismenih ali celo nepismenih upornikov z raketami in droni ogrozi 12% svetovne trgovine, je potrebno graditi na energetski samozadostnosti na ravni EU. Seveda bo to tehnološko in predvsem politično zahteven proces, saj se bo koncept in model oskrbe z energijo spremenil v samih temeljih. Posledično pa se bodo spremenila tudi razmerja politične in ekonomske moči v družbi, ki izhajajo iz obstoječega modela energetike. In ta politični del bo zahtevnejši del sprememb. Podobna dilema je nastala že ob slavnem spopadu med Edisonom in Teslo oziroma tehnologijo izmeničnega in enosmernega toka. Tudi tedaj je šlo bolj kot za vprašanje tehnologije za vprašanje akumulacije kapitala in politične moči. Iskanje pravega razmerja med obnovljivimi viri energije, vodikom, zemeljskim plinom, hidro potencialom in jedrsko energijo, bo ključ energetskega uspeha ali neuspeha EU. Iskanje tega razmerja na ravni EU in hkrati na ravni držav članic ter med članicami pa je izziv prihodnjega evropskega mandata. Gre za zahteven in kompleksen izziv, a ob zavedanju njegovega pomena ni nerešljiv. Neločljivi del te strateške rešitve pa bo seveda moralo biti tudi reševanje vprašanja energetske revščine.   

SKP je pred ključnim izzivom, kako sodobno kmetijstvo prilagoditi globalnim trgovinskim trendom na eni strani in podnebnim spremembam in zahtevam trajnostnega ravnanja z okoljem na drugi strani. V megli vodnih topov in polivanja gnojevke se ne smemo zapeljati proti populističnim všečnim rešitvam, ki to niso. Da je kmetijstvo na prelomnici, je jasno vsem, vprašanje zagotavljanja hrane je postalo prvovrstno politično vprašanje. Pri čemer se jasno vidi raven populizma o prehranski varnosti ob hkratnem več kot 70 milijard evrov težkem zunanjetrgovinskem presežku EU na področju trgovine s hrano in živilskimi izdelki. Dejstvo je, da je model evropskega kmetijstva, ki temelji na ekonomiji obsega, dirka proti dnu, ki uničuje edinstven model družinske kmetije, katero nadomešča veliki kapital. Temu smo ob nedavnih nakupih kmetijskih zemljišč vedno bolj priča tudi v Sloveniji. Če želimo preživetje in ohranitev evropskega kmetijskega modela, moramo nujno izhajati iz paradigme zagotavljanja kakovostne, zdrave in evropskim potrošnikom cenovno dostopne hrane. To zahteva popolno prenovo SKP in predvsem sistema subvencij in podpor, tako da bo  vzpodbujal kmete k manjši uporabi fitofarmacevtskih preparatov, manjšemu obremenjevanju okolja ob hkratnem zagotavljanju ne samo preživetja kmetij in kmetov, ampak dostojnega življenja iz kmetijske in s kmetijstvom povezane dejavnosti. Samo tako bomo ohranili model družinskih kmetij v EU, tudi pri nas, kjer ima povprečna kmetija 7 ha obdelovalne zemlje, če želimo preprečiti preoblikovanje evropskega kmetijstva v korporativni posel. Da bi to uresničili, bo potreben regulativen poseg na ravni EU, v verigo vrednosti od vil do vilic, saj so sedanja razmerja absolutno nesprejemljiva in so odraz korporativne moči posameznih akterjev, pri čemer manjši kmetje potegnejo najkrajšo. Samo tako in na ta način lahko upamo na uspeh Zelenega prehoda v kmetijstvu, ki že je in bo v prihodnje še bolj pod udarom posledic podnebnih sprememb. To pa pomeni, da bo morala EU sedanji sistem solidarnostnih skladov znotraj SKP prenoviti in okrepiti. Zaradi obsega škod tega posamezne države članice enostavno ne bodo zmogle.

V okvir soočanja s posledicami podnebnih sprememb in predvsem zagotavljanja večje ravni gotovosti tako za ljudi, kot podjetja, bo tudi oblikovanje oziroma preoblikovanje solidarnostnih skladov za odpravljanje posledic naravnih nesreč, kot so bile lanskoletne poplave tudi pri nas in požari ter suše v večjem delu EU. Gre za obseg škod, v primeru Slovenije, je šlo za 13% BDP, ki jih države članice le stežka samostojno kratkoročno amortizirajo. Zato bo potrebno oblikovanje skladov, kar pa bo odprlo vprašanje njihovega polnjenja, lastnih virov EU in fiskalne unije. O tem pa več v nadaljevanju.

 

  1. Demografska gibanja, ki zaznamujejo sodobni svet so padajoči trendi rodnosti na eni strani in dolgoživost na drugi strani. Ta gibanja so najizrazitejša v razvitem svetu, pri čemer izstopajo EU in v delih Azije (Južna Koreja, Japonska, Tajvan, deloma LRK), kar ima že povsem praktične vplive na razvojni potencial teh družb, ki se ne odražajo samo v pomanjkanju delovne sile, ampak tudi v vse bolj resno omejenem razvojnem potencialu in ambicioznosti ter sposobnosti odzivanja teh družb na izzive sodobnega sveta. Ekonomisti predvsem izpostavljajo omejene možnosti gospodarske rasti, medtem ko so enako pomemben dejavnik tudi nezmožnost zagotavljanja nekaterih ključnih javnih storitev (zdravstvo, dolgotrajna oskrba, izobraževanje, …), saj družba zato, kljub relativnemu bogastvu, nima ljudi za zagotavljanje teh storitev. Del politike zagovarja politiko povečevanja rodnosti, a žal v svetu ni uspešnega modela ali primera dviga rodnosti, ki bi umilil izzive, s katerimi se soočamo. Države izvajajo različne politike, običajno tem politikam sledi rahel dvig rodnosti, a srednjeročno ali dolgoročno te politike ne prinašajo željenih učinkov. Zato dvig natalitete zahteva bistveno globlji in širši družbeni konsenz, kot pa so dostopna stanovanja in finančne vzpodbude. Gre za to, da ekonomski sistem, ki ga trenutno imamo, vedno bolj invazivno posega v čas, ki bi bil sicer namenjen družinskemu, intimnemu življenju posameznika. Četudi nam to uspe in se rodnost dvigne, je pred nami še vedno vsaj 20-letni razkorak, v katerem moramo zagotoviti operativnost naših ključnih podsistemov.

Zato se EU nahaja pred kompleksnim vprašanjem upravljanja migracij vseh vrst, saj brez migracij EU sedanjega blagostanja ne more ohraniti. Hkrati pa je to vprašanje, ki je populistično najbolj zlorabljeno, saj predstavlja srce politike sejanja strahu med ljudi ter temelj populističnih politik v EU. A če na problem migracij pogledamo racionalno, imamo pred seboj dva izziva. Prvi je že opisani demografski, katerega reševanje zahteva določen obseg migracij v EU. Drugi pa je izziv migracij, ki uokvirjajo preplet varnostnih in ekonomskih dejavnikov. Zato ključno strateško vprašanje EU ni ali migracije potrebujemo, temveč kakšne in kako z njimi upravljati? Navidezno najenostavnejša je politika popolnega zavračanja migracij, ki pa se je tudi v najbolj populističnih krogih izkazala za neumnost in jo vse bolj nadomešča ideja eskternizacije migracij. To je zelo preprosto prenos bremena z EU na sosednje države. Sliši se sicer enostavno, a v bistvu ni, saj s tem prenašamo lastno usodo v roke drugih in s tem postanemo tarča izsiljevanja, geopolitičnega in finančnega. Ponuja se nam t.i. avstralski model, ki pa v kontekstu EU ni mogoč, ker države, na katere v eksternizaciji računamo, svoj odnos do EU temeljijo na bolj ali manj odkritem rivalstvu. Še več nekatere med njimi celo vidijo sebe, kot del širšega geopolitičnega rivalstva z EU in bi slej ko prej podlegle skušnjavi, da vprašanje migracij uporabijo zoper EU. In to kljub desetinam ali celo stotinam milijard evrov, ki bi jih te države prejemale od nas. Zato je edina realna izbira, politično težja in zahtevnejša, v oblikovanju resnično skupnega evropskega azilno-migracijskega sistema, ki bi zagotavljal enotne postopke in skupno varovanje zunanjih meja EU. Populisti bodo seveda kričali o suverenosti držav članic, pri čemer pa se seveda postavlja vprašanje, kako suveren si, če si predmet izsiljevanja in pogojevanja? Varovanje zunanjih meja EU bi tako izvajal reorganizirani Frontex, ki bi postal prava obmejna straža ali mejna policija, na čelu katere pa bi v resnici sedel Svet EU. Slednji, s sistemom odločanja s super kvalificirano večino in opredeljenimi odločitvami, katere se sprejema s konsenzom, bi tako bil ključni odločevalec, medtem ko bi Evropski parlament izvajal le funkcijo demokratičnega nadzora nad delovanjem Frontexa. A ključ do uspeha azilno-migracijskega sistema, pa je ločitev migracijskih tokov in prebežnike, ki so upravičeni do mednarodne zaščite na podlagi mednarodnega in evropskega prava in na tiste, ki do tega niso upravičeni in so dejansko iskalci boljšega življenja v EU.

Zanje bo potreben sistem hitrega vračanja oziroma sistem, ki bi jim pod zelo jasno določenimi pogoji omogočil bivanje v zainteresiranih državah članicah, da ti ljudje pri njih delajo in živijo. A verjetno optimalnejša rešitev bi bila vzpostavitev sistema sporazumov z državami izvora, kjer bi bil opredeljen model in način ekonomskih migracij. Podoben sistem migracij je bil vzpostavljen v 60-tih in 70-tih prejšnjega stoletja med Nemčijo in vrsto držav. Gre za sistem gostujočih delavcev (gastarbeiterjev), ki bi v EU glede na potrebe posamezne države članice prihajali na točno določena delovna mesta, mestom bivanja in z jasno časovno opredelitvijo njihovega bivanja, seveda z vsemi socialnimi in delavskimi pravicami, ki jim pripadajo, kot ostalim delavcem v EU. Ločitev teh dveh migracijskih tokov bo ključnega pomena za uspeh EU v odnosu do ljudi, ki so upravičeni do mednarodnega varstva, zdravja naše demokracije in gospodarske uspešnosti EU. Neuspeh na tem področju pa bo pomenil krepitev notranjih napetosti in poglabljanje prepada med državami članicami ter nadaljnji vzpon populizmov in razdiralnih nacionalizmov, ki bodo še naprej slabili EU, države članice pa preoblikovali v lahek plen našim geopolitičnim rivalom. Primer Madžarske in kitajske policijske prisotnosti tam je več kot poučen in nakazuje, kako omejena je lahko suverenost evropskih držav v okolju oslabljene EU. Neuspeh regulacije migracij pa lahko v določenem obsegu privede EU tudi v t.i. japonski model. V tem modelu je gospodarski in vse bolj socialni model države omejen z njenimi demografskimi omejitvami. Gre za model omejene gospodarske rasti in tehnološkega razvoja. Japonska je država s starim prebivalstvom, nizko rodnostjo in praktično brez migracij. Glede na potrebe, ki jih pred nas postavlja starajoča se oziroma dolgoživa družba, pa te zahtevajo relativno visoko rast in dodano vrednost, s katerima se financirajo pokojnine in drugi socialni transferji. Zato je za EU upravljanje migracij življenjskega pomena.

 

  1. Tehnološki zaostanek

Tretji pomembni sklop je tehnološki razvoj in preboj. Vse očitneje je, da EU ni več tehnološko vozlišče sveta, če je to v primerjavi s Silicijevo dolino v ZDA sploh kdaj bila. Pravzaprav se je celotni Zahod preoblikoval v le enega izmed centrov moči in pogojenega centra tehnološkega razvoja in napredka. Pri tem pa ne gre samo za nove zelene tehnologije, ampak tudi za celo vrsto klasičnih tehnoloških področij, vključno z avtomobilsko industrijo. Pomemben vidik Zelenega prehoda in digitalizacije, ki ga potrdili v iztekajočem se evropskem mandatu, je bil tehnološko-razvojni preboj na področju ključnih tehnologij prihodnosti. EU se sooča s pomembnim razvojnim zaostankom, ki je predvsem izrazit v prenosu tehnologij iz R&R v proizvodnjo, čeprav je naš R&R še vedno globalno konkurenčen in zagotavlja okolje, ki bi omogočal razvoj t.i. prelomnih tehnologij (npr. umetna inteligenca). Ta zaostanek se je morda najbolj boleče razkril pri zelenih tehnologijah in električnih avtomobilih, kjer je tehnološka prednost kitajskih podjetij očitna. Seveda je to povezano z naravo kitajskega gospodarskega modela (razvojne subvencije in podpore, večletno načrtovanje in sinhronizacija države in podjetniškega sektorja, vlaganja v R&R in prenos tehnologij, izobraževanje, …), premišljenim geopolitičnim obvladovanjem surovinskih verig. EU je med tem enostavno zaspala, prepričana, da bo skozi dominacije v modelu proste trgovine sebi zagotavljala poceni surovine in energente v kombinaciji z atraktivnostjo skupnega trga. Industrija se je v tem času bolj kot na razvoj osredotočila na doseganje ciljev od ene do druge skupščine delničarjev in s tem povezane donose. Zato smo danes na točki, ko vrhovi EU razmišljajo o uvedbi protekcionističnih ukrepov, kar ogroža globalno trgovino ali pa vztrajati na prosti trgovini in preko mehanizmov STO vzpostavljati ustrezne enakopravne pogoje za EU industrijo. Pot naprej je neizogibno prepletena med protekcionističnimi ukrepi, skladnimi s pravili STO, uporabo zelenih mehanizmov izenačevanja pogojev poslovanja na trgu (npr. CBAM, ETS) in intenzivnih vlaganj v R&R ter prenos R&R rezultatov v gospodarstvo. Razumem, da je protekcionizem znanilec neliberalnih politik in v nasprotju z idejami proste trgovine ter globalizacije, ki je prevladovala v preteklih desetletjih. A dejstvo je, da zahodna podjetja danes ne delujejo več v okolju mednarodnih odnosov preteklih desetletij proste trgovine in krepitve globalne trgovine v okviru STO. S pandemijo Covid-19 in Putinovo vojno v Ukrajini se je svet na žalost vrnil h geopolitiki, ki se osredotoča na ozemlje, interesne sfere, boj za naravne vire, meje, ključne komunikacije in ozemlja. Prav prenos tehnologije in znanja iz R&R v gospodarstvo bo tako v današnjem svetu skupaj z okrepitvijo enotnega evropskega trga kapitala in fiskalno harmonizacijo omogočil in vodil v oblikovanje bolj enotnega in predvidljivega poslovnega okolja v EU. Vse aktivnosti, ki jih države članice že izvajajo bo potrebno postopno, s ciljem povečevanja globalne konkurenčnosti EU, postaviti v enoten normativni okvir, ki pa hkrati ne bo smel ovirati razvoja mikro-poslovnih sistemov (npr. Brainport Eindhoven), ampak jim bo moral omogočati institucionalne in birokratske poenostavitve ter olajšati dostop do kapitalskih trgov in sistemske podpore ter pomoči v okviru različnih programov EU.

Čeprav izkušnja preteklega evropskega mandata jasno kaže na potrebo po oblikovanju fiskalne unije, pa je ta v danih političnih in siceršnjih okoliščinah praktično nemogoča. Fiskalna unija namreč preveč spominja na federalizacijo Unije, kar je v tem trenutku, politično neuresničljivo. To pa ne pomeni, da EU ne more oblikovati enotnega fiskalnega normativnega okvira na izbranih davčnih stopnjah, s čimer bi se zmanjšale razlike v davčnih stopnjah, ki povzročajo v kombinaciji z državnimi pomočmi neravnovesja na enotnem notranjem trgu. Pomemben del tega okvira bi moralo biti definiranje lastnega fiskalnega vira EU, s katerim bi odprli pot za poplačilo že nastalih obveznosti iz naslova oblikovanja RRF in bodočih obveznosti, ki bodo glede na dogajanje v tem mandatu nedvoumno nastale, predvsem s potrebo po prenovi in oblikovanju solidarnostnih mehanizmov za soočanje s posledicami podnebnih sprememb. Zaostrovanje geopolitičnih razmer, predvsem nestabilnost ključnih surovinskih trgov in posledičen pritisk na cene, bo imel vpliv na ceno zadolževanja držav članic in zato bo pritisk za skupno EU zadolževanje za ključne programe neizbežen.

Vprašanje dostopa do surovin bo postalo eno ključnih vprašanj gospodarskega uspeha ali neuspeha EU, ki bo v veliki meri pogojen z geopolitičnim položajem, katerega bo imela EU v svetu. Obdobje enostavnega in predvsem poceni dostopa do surovin je dokončno končano. Zaradi kitajskega obvladovanja pomembnih verig in virov surovin se dogaja pritisk na dodano vrednost evropskega gospodarstva, ki je v veliki meri pogojena z relativno poceni surovinami. Za EU je zato strateškega pomena, da si v okviru svojega geopolitičnega umeščanja oblikuje zanesljive dobave ključnih surovin, katerih cena ne bo takšna, kot je bila v preteklosti in zaradi česar bo pomen vlaganj v R&R ter prenos znanja in tehnologij še toliko pomembnejši za evropsko gospodarstvo. Surovinske verige, ki jih bomo morali oblikovati, bodo vključevale tudi prenos procesnih tehnologij, kar pomeni, da bomo del dodane vrednosti morali deliti z državami izvora surovin. Deloma lahko to dilemo zmanjšamo z uporabo lastnih virov surovin, kjer pa bo cena zaradi uporabe naprednih rudarskih in predelovanih tehnologij temu ustrezno višja. Deloma pa z optimizacijo in uvajanjem krožnega gospodarstva oziroma ponovno uporabo surovin. Tu ima evropsko gospodarstvo še precej neizkoriščenih možnosti. Kljub kitajski dominaciji je to dosegljiv cilj, saj v svetu obstajajo regije, ki si želijo diverzificirati trge in kjer ima EU pomembne prednosti, ki ji lahko olajšajo dostop do potrebnih surovin.

 

 

 

  1. Globalna razmerja sil in varnost

In surovine nas pripeljejo do zadnje pomembne točke – geopolitičnega položaja EU v multipolarnem svetu. Svetu v katerem se vse bolj nepredvidljivo prerivajo globalne in regionalne sile. Če je bil svet v obdobju po koncu Hladne vojne zaznamovan z izrazito prevlado Zahoda oziroma ZDA in velikim valom demokratizacije, pa obdobje, ki sovpada z začetkom finančne krize leta 2008 zaznamuje multipolarnost, v kateri so se poglobile razlike med zahodnimi demokracijami in avtoritarnimi režimi. Razlikovanje poleg družbeno-politične ureditve zaznamuje tudi zavezanost tržnemu gospodarstvu in svobodni trgovini na eni strani in državnemu kapitalizmu s protekcionističnimi ukrepi na drugi strani. Oblikovanje teh antagonističnih razvojnih konceptov sovpada s prenosom pomembnega dela tehnološke, gospodarske in politične moči v Azijo, predvsem v Kitajsko in Indijo, medtem ko se je Rusija zaradi neuspeha gospodarske tranzicije zatekla k preizkušenem modelu krepitve vojaške moči in vojaško-industrijskega kompleksa. Če je bil razvoj azijsko-pacifiškega prostora zaznamovan s tehnološko-razvojno tekmo med državami z relativno majhnimi možnostmi izbruha vojne, kljub nekaterim napetostim in oboroževalni tekmi, se je to danes spremenilo. Ta prostor vse bolj, poleg vojne v Iraku in Afganistanu, zaznamuje oblikovanje dvojnega antagonizma; med ZDA in Kitajsko ter med Indijo in Kitajsko, pri čemer pa Indija kljub drugačnim pričakovanjem ni prevzela vloge kitajskega antipoda, zaradi česar so bile ZDA priseljene v oblikovanje zavezništva AUKUS in krepitvi lastnih vojaških potencialov v regiji. Pri slednjem so se kot ovira izkazala določila sporazumov o omejevanju oboroževanja med ZDA in nekdanjo SZ oziroma Rusijo. ZDA so bile soočene s proliferacijo raketnih tehnologij, kjer je izstopal Iran in hkratno krepitvijo kitajskih vojaških zmogljivosti med katerimi je ta razvila največji raketni nejedrski raketni potencial v svetu. Zato so ZDA krenile na pot odstopanja, tudi enostranskega, iz ameriško-ruskega sistema pogodb kontrole oboroževanja in oborožitve. Prvi je padel sporazum ABM, ki je bil, čeprav se tega mnogi niso zavedali, temelj vseh mehanizmov omejevanje oboroževanja v Evropi in svetu. Vse to je privedlo do tega, da danes razen načelnega dogovora o omejevanju strateškega jedrskega orožja v Evropi in svetu ni mehanizma omejevanja oboroževanja ali mehanizma za izgradnjo zaupanja med državami. Evropa in svet sta se dejansko vrnila v 60-ta dvajsetega stoletja, torej čas kubanske in berlinske krize.

Danes se populisti vseh barv izmišljujejo različne teorije zarote, zakaj je EU na to pristala. A odgovor na to je silno preprost: ker preprosto ni imela izbire in ker je bila in je varnostno v celoti odvisna od ZDA. Prepričan sem, da ZDA niso namerno izpostavile EU, ampak je to bila posledica njihove osredotočenosti na grožnje z Bližnjega in Daljnega vzhoda ter prepričanja, da razmere v Evropi ne morejo eskalirati, kot so z vojno v Ukrajini. K temu je potrebno dodati napačno strateško presojo reakcije pomembnega dela mednarodne skupnosti na rusko invazijo na Ukrajino. Lahko se seveda prepiramo o tem, kdo je začel prvi in kdo ne, ampak dejstvo je, da je v mednarodni skupnosti danes apetit za uporabo sile v mednarodnih odnosih primerljiv s tistim iz 30-tih dvajsetega stoletja. Iz polja mednarodnih odnosov smo tako pristali na polju geopolitike. Nestabilnost in nepredvidljivost razmer morda najbolje odseva popolna blokada in paraliza odločanja tako v Varnostnem svetu OZN, kot tudi popolna nemoč Generalne skupščine OZN. Razmere v multipolarnem svetu pa še dodatno zapletajo nedržavni akterji (Hamas, Hutiji, vojaška podjetja, …), ki imajo danes možnost in zmogljivosti, da s svojimi dejanji aktivno vplivajo na strateška razmerja v svetu ali pa jih vsaj dodatno destabilizirajo.

Zaradi tako nepredvidljivega varnostnega okolja, ki ga spremlja izrazito upadanje multilateralizma,, mora EU postati samostojen geopolitične akter, ki mora svoj položaj utrjevati tudi z izgradnjo kredibilnih obrambnih vojaških zmogljivosti, če želi ustvariti ne samo kredibilno vojaško odvračanje, ampak tudi strateško ravnotežje v svetu. Le na tak način se bo oblikovalo strateško ravnovesje, ki bo podlaga za začetek pogovorov in pogajanj za stabilizacijo razmer v neposredni okolici EU ter kot tudi za začetek pogovorov o mehanizmih izgradnje zaupanja, nadzora oboroževanja in morebitnih sporazumov o omejevanju oboroževanja. Samo kot geopolitični akter bo lahko EU začela dialog z drugimi globalnimi akterji, kot so Kitajska in tudi z danes sovražno Rusijo. EU mora ne glede na vojno v Ukrajini ali na Bližnjem vzhodu seveda odločno graditi lastno strateško avtonomijo v sodelovanju s svojimi zavezniki, kot so ZDA. A ne glede na zavezništva, mora EU zagotoviti ustrezno in potrebno raven vojaške industrijske samozadostnosti ob hkratnih lastnih vojaških zmogljivosti, če želi preživeti tudi v svetu, v katerem morebiti strateško zavezništvo z ZDA ne obstaja. Prav tako bo morala EU k oceni lastnega položaja pristopiti realistično, iskati sinergije tako z ZDA, kot tudi v okviru Nata, a biti pripravljena tudi na najbolj neugoden strateški razvoj dogodkov, vključno z ameriškim izolacionizmom in popolno destabilizacijo tako Bližnjega vzhoda, kot tudi Severne Afrike. EU, če želi preživeti in če želimo kvaliteto življenja ter blagostanje, ki bo primerljivo z današnjim, mora vse napore upreti v to, da si zagotovi status geopolitičnega subjekta in ne sme ostati geopolitični objekt. Svet se danes pač nahaja v trenutku, ko je potrebno vzpostaviti globalni sistem ravnovesja sil, ki bo podlaga za začetek dialoga med ključnimi akterji in izgradnje novega okvira mednarodnih odnosov.

Strateška avtonomija pomeni poleg globalno konkurenčnega gospodarstva in moderne države blagostanja tudi ustrezne, kredibilne lastne obrambne zmogljivosti z lastnim sistemom vodenja in poveljevanja ter političnega odločanja z ustreznim demokratičnim mehanizmom zavor in ravnovesij. Namreč četudi izgradimo vse potrebne vojaške in vojaško-industrijske zmogljivosti, bo to brez močnega in demokratičnega nadzora zgodba o neuspehu. Ali bo EU ohranila svojo demokratično naravo ali pa je enostavno ne bo.

 

EU za ljudi

Poleg velikih tem, pa se mora EU bolj približati ljudem in njihovim potrebam. EU mora nujno začeti zmanjševati birokratsko breme in obseg birokratskih postopkov v odnosu do državljanov in poslovnih subjektov. EU mora v svoj okvir več in pogosteje vključevati področje sociale in podpore majhnemu in srednjem velikemu gospodarstvu, ki predstavlja hrbtenico evropskega obilja materialnih dobrin. Čeprav je socialna politika v pristojnosti držav članic, mora EU narediti korak naprej in v ključne razvojne politike vključevati vidik vpliva teh politik in ukrepov na povprečnega državljana EU, ter na njegov socialni in družbeni položaj. Dosedanji makro koncept pogleda analize učinkov politik, ko je šlo pretežno za direktive, se je izkazal za smiseln. A ta postaja z vse večjim številom uredb in direktiv z zelo ozkimi možnostmi implementacije zastarel, predvsem pa niti države članice preko Sveta EU, ne Evropskega parlamenta tega vidika učinkov na prebivalce ne vnašata v zakonodajni proces na ravni EU. Vsaj ne v sedanji ureditvi. Zato se mora ta vidik vključiti že na ravni Evropske komisije, kot ključnega zakonodajnega predlagatelja. To bo sicer zakonodajni postopek upočasnilo, bo pa končni pozitivni učinek tega odtehtal morebitno časovno potratnost. Prav tako mora EU okrepiti mehanizme zaščite vladavine prava, saj je to eno pomembnih pričakovanj prebivalcev EU. Mehanizme, ne samo na ravni pravne ureditev, ampak tudi v okviru pristojnosti Sodišča EU, je potrebno razširiti ne samo z izhodišči vezanimi na skupni trg, ampak tudi z vezavo na temeljene vrednote in načela, ki nadomeščajo ustavno-pravno materijo, ki je zaradi svoje sui generis narave EU nima in je še nekaj časa žal ne bo imela. Ob prenovi temeljne pogodbe, ki se neizogibno približuje, pa bi morali razmisliti tudi o krepitvi vloge nadzornih institucij, kot so OLAF, Računsko sodišče EU, EPPO in drugih institucij. Kajti prostor, v katerem potekajo dnevne aktivnosti na ravni EU in jih nacionalne pristojnosti ne pokrivajo, se širi hitro in temu morajo slediti tudi ključne nadzorne institucije EU.

 

Namesto konca ob koncu  

Pred nami so volitve v Evropski parlament. Po volitvah in oblikovanju Evropskega parlamenta pa se začne postopek izbire nove Evropske komisije, ki je na nek način izvršilni organ EU. Evropski parlament tako glasuje o izvolitvi novega predsednika ali predsednice Evropske komisije in o potrditvi celotnega kolegija komisarjev iz 27 držav EU. Za vsake volitve pravimo, da so odločilne, a za razliko od preteklih let so te pred nami dejansko usodne, saj se na njih odloča usoda ne samo EU, ampak Evrope kot celote. Kot vedno ni nepomembno za koga in kako bomo glasovali. A tokrat je pomembneje, da se bomo ob tem zavedali, da EU potrebuje modernizacijo, vizijo suverene prihodnosti, kredibilnost, pogum in akcijo, ne pa floskule in razmeram neadekvatne politike. Ko bo kocka padla, poti nazaj več ne bo.