Evropski poslanec iz vrst evropskih liberalcev RENEW EUROPE dr. Klemen Grošelj je minuli vikend gostil dogodek z imenom »Mladi aktivni državljani – Evropsko leto mladih 2022«. Aktivna vloga mladih v družbi je nujna za dobro in kvalitetno delovanje vseh družbenih sistemov. Pomena mladih se zaveda tudi Evropska komisija, tako je lansko leto predsednica Ursula von der Leyen napovedala letošnje leto kot evropsko leto mladih. Odločevalci iz liberalne politične skupine renew europe poudarjajo, da o izzivih, ki so pred nami, Zelena transformacija, negativni demografski trendi pa tudi ubranitev človekovih pravic, ne moremo premagati brez vključevanja mladih.
Gostitelj dogodka, dr. Grošelj (RENEW EUROPE) je v sklopu evropskega leta mladih, je izpostavil, da se imajo v sklopu tega projekta možnost aktivirati na številne načine. Evropski poslanec Grošelj je izpostavil možnosti izobraževanj, praks v evropskih institucijah, organizacije dogodkov in mednarodno povezovanje. Grošelj je predstavil projekt ALMA (Aim, Learn, Master, Achive), projekt Evropske komisije, ki naslavlja problematiko zaposljivosti mladih. Cilj projekta je, da se aktivira mlade med 18-30 let, ki so bodisi manj priviligirani ali težje zaposljivi zaradi različnih razlogov in se jim ponudi možnost mednarodne zamenjave in coachinga. Izreden poudarek moramo dati konvenciji o prihodnosti Evrope, ki bo predstavljal temelj za spremembe. V zadnjem delu pogovora je Grošelj govoril o volilni udeležbi na preteklih evropskih volitvah, zakaj je procent udeležbe na volitvah med mladimi tako nizek ter kako obrniti ta trend.
Aktivno državljanstvo je ključ do uspešnega razvoja družbe in njenih podsistemov.
V okviru evropskega leta mladih 2022 gostim naše največje bogastvo, našo mladino. Njihove ideje so drzne in so usmerjene v prihodnost. Ne zahtevajo veliko, implenetacijo idej in posluh odločevalcev. pic.twitter.com/Y7YYbYbCvG— Klemen Groselj (@KGroselj) September 17, 2022
Ministrica brez resorja, pristojna za digitalno preobrazbo dr. Emilija Stojmenova Duh o »Digitalizaciji za vse«. Stojmenova je spregovorila o novih metodah, kako dvigniti raven digitalne pismenosti ne samo starejših generacij ampak tudi mlajše generacije. Kot ključen pristop je omenila medgeneracijsko solidarnost, kateri bo namenila posebno pozornost. Spregovorila je tudi o možnosti novih, bolj varnih oblikah družbenih omrežij, ki so integrirane v naše vsakdanje življenje. Digitalna pismenost ni le poznavanje in uporaba digitalnih orodij ampak tudi varnost na internetu, varnost podatkov, kako se obnašati v primeru pojava virusov, itd.
Državna sekretarka v Kabinetu predsednika vlade Maksimilijana Polak je spregovorila o pomembnosti dialoga med izvršno vejo oblasti in civilno družbo. Ustvarjanje policya na način inkluzivnosti vseh družbenih skupin, upoštevanje predlogov iz terena je ključen za preboj in razvoj družbe. Pomemben poudarek je namenila zavedanju, da ima vsak posameznik potencial, pomembno ga je le razviti in ga pravilno usmeriti.
Minister za izobraževanje, znanost in šport dr. Igor Papič se je dotaknil zakonskega predloga o zastonj kosilih v osnovnih šolah, njegovi pomembnosti in tudi izzivom. Projekt vpeljave blezplačnih kosil bo uspešno izpeljan le z dialogom in kooperacijo večih ministrstev. Minister je spregovoril tudi o potencialnem kadrovskem štipendiranju, predvsem na univerzah kjer do danes to ni bilo v praksi. Izpostavil je pomembnost dialoga s civilno družbo, obojestranskega komuniciranja in vzpodbujanja kroženja in izmenjave predavateljev. Danes, po pandemiji Covid je to lažje, saj se je vsidrala v naš vsakdan možnost predavanj na daljavo.
Panel o obrambi z naslovom »Ali bo Slovenija do 2030 varna in stabilna država za mlade« je pripadel ministru za obrambo Marjanu Šarcu, ki je uvodoma zatrdil, da za to potrebujemo dobro izurjeno vojsko, ki bo hkrati dobro opremljena. Posebno pozornost je namenil tudi civilni zaščiti, gasilcem ter tudi jamarjem. Vsi so med sabo pomembni, kar se vedno znova izkaže v času naravnih nesreč. Potrebno je ozaveščanje prebivalstva o pomembnosti vseh omenjenih akterjev. Velik del panela je bil namenjen cyber napadih in zaščiti. Kibernetska varnost je element, kateremu bomo v naslednjih letih namenjali največjo pozornost. Trenutno na ministrstvu namenjajo veliko časa dialogu in iskanju rešitev kako mlade vključiti v proces, da se bodo učili iz prakse.
Ministrica za javno upravo Sanja Ajanovič Hovnik je v zadnjem panelu govorila o vplivu delovnih praks mladih na decentralizacijo in zeleni prehod. Največji izzivi javnega sektorja je vedno večja povprečna starost zaposlenih v javni upravi, večje plače v gospodarstvu, zato je težko dobiti mlade, ki bi se zaposlili. Javna uprava je težko konkurenčna gospodarstvu. Ministrica se zavzema za načrtovanje dela, ki bi temeljilo na ciljih. Mlade se po njenih besedah mora seznaniti z delom javne uprave že v procesu izobraževanja. Pomemben element v javnem sektorju bo tudi digitalizacija. Digitalizacija, ki bo bolj usmerjena v uporabniško izkušnjo, uporabljivost in ozaveščanje o rešitvah. Želja je, da bo vsak uporabnik lahko spremljal status svoje vloge preko digitalnih naprav.
Na panelu o infrastrukturi, prometu in okolju z naslovom »Kako Slovenijo zgraditi ter zapustiti mladim?« sta nastopila državna sekretarka na ministrstvu za infrastrukturo mag. Alenka Bratušek in strokovnjak za okolje iz ministrstva za okolje in prostor dr. Marko Maver. Sogovornika sta se strinjala, da je velik problem pri sprejemanju okoljskih ciljev prav promet. Investicije v železnice so veliko večje kot v ceste, predvsem zaradi bolj zahtevnih posegov v naravo. Pri vseh investicijah nam mora biti na prvem mestu skrb za okolje. Potrebna je optimizacija potniškega prometa, saj je trenutno 70% transporta po cestah z osebnimi avtomobili. Velik del problema se lahko reši z uskladitvijo voznega reda vlakov in busov, ki bodo morali biti bolj pogosti. Tako Bratušek kot Maver sta poudarila zavzemanje za električna kolesa, skiroje in car sharing. Vse udeležence sta spodbudila k uporabi vlakov in mestnih busov tudi, ko ni teden mobilnosti. Ob koncu sta se dotaknila še tematike odpadkov, ki je v zadnjem času zelo aktualna, predvsem iz vidika morebitne izgradnje sežigalnice.
Pred nami so 3. ali celo 5. energijsko in surovinsko zahtevnih let. Od predsednice Komisije bi pričakoval, da skupaj s Parlamentom in državami članicami, pripravi ali predlaga konkretne ukrepe, kako se bomo soočili z energetsko krizo, visokimi cenami hrane in vse bolj očitno ter tvegano surovinsko odvisnostjo. Samo cenovne kapice in zmanjševanje porabe ob konicah, krepitev likvidnosti energetskim podjetjem ob hkratnem davku na ekstra dobičke energetskih podjetij, žal ne bodo dovolj.
Predlogi Komisije so premalo in prepozno glede na dogajanje na energetskem trgu EU. Zakaj težava energetskega trga ni so samo visoke cene, ampak tudi dobave ustreznih količin energije, tako plina, kot tudi elektrike. Predsednica povsem pravilno ugotavlja, da so geopolitični dejavniki in klimatske spremembe prispevali k težavam, a na to ne ponudi resnih odgovor, zakaj podobne razmere se bodo ponovile, saj se soočamo z razkorakom med potrebami in ponudbo različnih energentov. Seveda lahko z varčevanjem zmanjšamo porabo energije, a verjetno se strinjamo, da to varčevanje z ustavljanjem evropske industrije ali delov industrije ni prava pot. To da pomemben del industrije v EU zmanjšuje proizvodnjo ali celo povsem stoji (proizvodnja umetnih gnojil ključnih za kmetijsko proizvodnjo, podobno grozi papirniški in steklarski industriji, pa še komu) i ustrezna rešitve. Seveda je to lahko izhod v sili, ne pa rešitev za naslednjih nekaj let. Zato sem pričakoval od konkretne odgovore, kako bomo pospešili vlaganja in obseg vlaganj v zeleni prehod in nove obnovljive vire, razvoj električnega omrežja na evropski ravni, ravni držav članic in ravni distribucijskega omrežja za potrebe krepitve OVE. Niti z besedo ni omenila lastnih virov zemeljskega plina in vloge jedrske energije, predvsem pri proizvodnji vedno večjih količin vodika. Omenila je sicer banko vodika, niti z besedo pa kako bomo to banko polnili. Besede o diverzifikaciji so izzvenele v prazno, saj vemo, da nadomeščanje ene odvisnosti z drugo ni prava pot naprej. Mislim, da se je Komisija ujela v neke vrste začaran krog, ko v okvir nujno potrebnega zelenega prehoda, nikakor ne zna vključiti interventnih ukrepov, ki bi okrepili energetsko varnost EU in ki vključujejo nekatere t. i. fosilne projekte. Z drugimi besedami, kurjenje dodatnih milijonov ton uvoženega premoga za oskrbo z elektriko ni problem, problem, pa je vlaganje v plinsko omrežje in lastne plinske vire (ne govorimo o frakingu ali t.i. plinu iz skriljevcev, katerega, kot LNG uvažamo iz ZDA in drugih delov sveta) znotraj EU, ki bi prispevali k zmanjšanju uvozne odvisnosti od režimov, kot je Alijev v Azerbajdžanu in tudi emisij, saj bi s tem zmanjšali obseg kurjenja premoga.
V tem okviru tudi nejasnost okoli novim javnofinančnih pravil za rast in stabilnost, nas ne navdaja z pretiranim upanjem. Nadaljevala se bo tudi saga neurejenega vprašanja migracij in azilnega sistema, ki bo ostal tema dnevnopolitičnih debat in manipulacij, predvsem na skrajnem desnem političnem polu, medtem pa bodo za vse nesrečnike skrbeli predvsem požrtvovalni posamezniki in humanitarne organizacije. Razen toge obrambe zunanjih meja po sistemu trdnjava Evropa koraka naprej ne bomo naredili. Da se s tem prepuščamo na milost ali nemilost avtokratom na naših mejah, ni vredno izgubljati besed. O lovu na talente za razvoj našega gospodarstva, kar počno vse velike gospodarske sile, pa kdaj drugič.
Predsednica je omenila vprašanje kritičnih surovin, kjer predlaga Critical Raw Material Act, o katerem pa ni povedala veliko podrobnosti. Dostop do surovin bo ključnega pomena za uspeh vseh naših načrtov. Nekaj surovin lahko dobimo z uspešno implementacijo načel krožnega gospodarstva, a nekaj jih bomo morali, predvsem zaradi povečanega obsega potreb zaradi zelenega prehoda tudi uvoziti. Ključnega pomena za nas je da oblikujemo strateška partnerstva, ki nam bodo zagotovile dostop do nujno potrebnih surovin. Zakaj brez teh surovin bo celoten zeleni prehod le mrtva črka na papirju. Seveda pri tem ne bo šlo brez geopolitičnih tveganj, saj pri nekaterih surovinah, Kitajska obvladuje tudi več kot 80% tržni delež.
Podpiram prenovo direktive o zakasnelih plačilih, ki je žal edin redkih konkretnih korakov v pravo smer. Glede podpore evropskemu gospodarstvu pri preseganju sedanjih kriznih razmer sem pričakoval bistveno več. Predvsem v smeri ohranjanja delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. Samo mehanizem SURE v tem okviru ne bo dovolj. Prav tako menim, da samo Načrt za okrevanje in odpornost ob stanju gospodarstva za vse ambicije ne bo dovolj. Potrebujemo ali več skupnih evropskih projektov, financiranih iz skupnih virov ali pa nove vire, kot je RRF s pogoji, ki bodo državam članicam omogočile, da denar namenijo uresničevanju Zelenega dogovora, povečevanja blaginje in socialne varnosti nas vseh ter ohranjanja konkurenčne in tehnološke agilnosti evropskega gospodarstva in družb
Italija, sicer znana po svoji politični nestabilnosti, ki se odseva v množici kratko delujočih vlad, je 25. septembra pred pomembno volilno odločitvijo, ki bo imela politične in siceršnje posledice, ne le za Italijo, ampak tudi za celotno EU. Zmaga se namreč obeta evroskeptični in t.i. post-fašistični stranki Bratje Italije, ki je neposredna ideološka in tudi politična naslednica italijanskega fašističnega gibanja. Čeprav v predvolilni kampanji voditeljica Giorgia Meloni, lanskoletna gostja tedanjega predsednika vlade Janeza Janše ob robu Blejskega strateškega foruma, danes zelo pragmatično zanika tako fašistično nasledstvo. Dejstvo pa je, da se njena stranka Bratje Italije neposredno naslanja na italijansko politično gibanje, ki je nastalo po drugi svetovni vojni iz Musolinijevih podpornikov, prav tako je od njih prevzela tudi strankin logo. Nacionalistično usmerjena strankina voditeljica je evroskeptična, njene izjave pa nas ne morejo navdajati z optimizmom. Tudi dejstvo, da gre za mamo samohranilko in prvo žensko na čelu Italije, deluje povsem kontradiktorno, saj sicer zagovarja tradicijo in s tem povezane t. i. tradicionalne vrednote. S tem se odpira vprašanje, kaj naj bi politika pomenila za položaj žensk in manjšin v družbi? Tem pogledom so bolj kot besede zanesljivejši pokazatelj glasovanja njene stranke, ki so bila vedno proti varovanju položaja žensk, tako na ravni EU, kot tudi v sami Italiji. Tudi siceršnji odnos stranke do vprašanja položaja žensk in manjšin ne napoveduje bistvenih sprememb za povečevanje njihove enakopravnosti..
Poleg tradicionalnih vrednot, ki so seveda priročno megleno definirane v vseh nastopih skrajno desnih politikov, bo in je pomemben gradnik politike stranke Bratje Italije odnos do migracij. Tu lahko pričakujemo zaostrovanje politike do priseljevanja, ne glede na hitro staranje prebivalstva v Italiji, saj so mnogi vidni politiki stranke zagovorniki teorije zarote o t.i. substituciji evropskega prebivalstva s priseljenci. Pri tem vprašanju bo njen tesen zaveznik Salvini in njegova Liga. Pričakujemo lahko vrnitev kaotične politike zavračanja migracij, ki samega obsega migracij ni zmanjšala ali omejila, je pa onemogočila oblikovanje skupne evropske migracijske in azilne politike. Zaradi česar smo bili priča vsakodnevnemu, za italijansko dnevno politiko priročnemu, a žal pogosto tragičnemu dogajanju v Sredozemlju.
A morda najpomembnejša posledica prevzema oblasti s strani stranke Bratje Italije bo dejstvo, da je ta stranka pomemben gradnik v navezi skrajno desnih populističnih politik v EU. Z Melonijevo, kot predsednico vlade in Salvinijem, kot pomembnim političnim akterjem v njeni vladi, sedaj v evropski politiki dokaj osamljeni Orban, pridobi pomembnega zaveznika. Prav tesno zavezništvo med Orbanom in Salvinijem nakazuje, da bo politika nove vlade evroskeptična in priročno zavita v celofan suvernistične vizije razvoja EU.
Z vzponom post-fašističnih sil v Italiji se bo okrepil tabor politikov, ki zagovarjajo razvoj EU v smeri trgovinskih povezav in nekaterih ožjih političnih interesov, ne pa tudi vrednot in načel, kot so vladavina prava, svoboda medijev, konkurenčni politični prostor itd. Gre torej za ideje, ki so svoja plodna tla našle tudi pri največji opozicijski stranki SDS, ki se je, kot rečeno, že zbliževala tako s Slavinijevo Ligo kot tudi Melonijevimi Brati Italije. Posledica tega zavezništva bodo precejšnje. K njim se bo lahko občasno, ne glede na razlike v pogledu na ukrajinsko vojno, pridružila še Poljska, po volitvah v oktobru pa tega ne moremo izključiti niti za Bolgarijo. Tovrstna skrajno desna zavezništva nujno prinašajo slabitev vladavine prava tako na ravni EU kot tudi znotraj držav članic ter posledično demokratično nazadovanje v mnogih drugih državah članicah. To pa ne bo slabilo le notranjega delovanja EU ampak tudi njen zunanjepolitični položaj in to v trenutku, ko se soočamo z zgodovinsko gledano največjimi izzivi, ki pri marsikomu odpirajo celo vprašanje o njenem obstoju. Izjave Salvinija o premisleku o režimu sankcij in poteze Orbana ob obnovitvi liste sankcioniranih ruskih oligarhov, že nakazujejo prihodnjo smer razvoja. Ni potrebno posebej izpostavljati, da bodo tako Orban kot Melonijeva in Salvini draginjo ter energetsko krizo spretno politično izrabljali za napade na EU in Bruselj ne glede na dejstvo, da je Italija ena največjih prejemnic sredstev iz Sklada za okrevanje in odpornost. Z gotovostjo lahko rečemo, da s prihodom nove italijanske vlade prihaja za EU dodatna nestabilnost in negotovost.
Seveda pa bo imela nova italijanska vlada tudi vpliv na bilateralne odnose med Slovenijo in Italijo ter notranjepolitične vplive, ki so posledica povezovanja stranke SDS z Orbanom, Slavinijem in Melonijevo. Lakmusov test bo odnos nove italijanske politike do slovenske manjšine, saj pri zgodovinskem revizionizmu, kateremu bo sledila Melonijeva, ki temelji na olepševanju fašizma in njegovih dejanj, posebnih razhajanj s slovenskimi zavezniki ni pričakovati. Na odnosu do slovenske manjšine, do katere Melonijeva nikoli ni gojila posebne naklonjenosti, se bo pokazalo, ali so vse politične sile v Sloveniji sposobne enotnega odziva v zaščito pravic slovenske manjšine. Glede na avanture, katerim smo bili v Sloveniji priča v odnosu do Orbana in Madžarske v letih vladavine zadnje Janševe vlade, te enotnosti ni moč pričakovati. Ne glede na povedano pa je pred nami vsemi pomembna in ključna naloga, da ne smemo dovoliti italijanskega revizionizma, saj ta ogroža same temelje slovenske državnosti, ki izvira v vrnitvi Primorske matici in je neposredni rezultat odločnega boja slovenskih partizanov, ki so bili in bodo trn v peti revizionistom, na obeh straneh slovenske zahodne meje.
Evropski poslanec Dr. Klemen Grošelj se je ostro odzval ob novici, ki domala pretresa ves demokratični svet, da srbske oblasti želijo prepovedati EUROPRIDE. Kot pravi dr. Grošelj se mora tamkajšnja elita ter državljani Srbije odločiti ali želijo biti del evropske poti ali na poti avtoritarnosti in vojn. Liberalec v Evropskem parlamentu je že v preteklosti glasno opozarjal na vse odmike srbskih oblasti od temeljnih demokratičnih vrednot. Spomnimo se Grošljevega poziva predstvanikom srbskih oblasti v luči ruske agresije na Ukrajino, ko je s svojimi kolegi iz Evropskega parlamenta pozval predsednico Komisijo Ursulo von der Leyen naj se Srbija jasno opredeli, saj da EU že tako predolgo gleda križem rok njeno sedenje “na dveh stolčkih”. Kasneje se je nanj vlil val kritik, celo s strani samega predsednika Aleksandra Vučića.
ODZIV DR. GROŠLJA OD ODPOVEDI EUROPRIDE v SRBJI
1/4 The cancellation – and de facto ban – of the @EuroPride by Serbian authorities is just another step backwards by Serbia on its EU integration path. @RenewEurope @Gibanje_Svoboda https://t.co/JUxxdMvR59
— Klemen Groselj (@KGroselj) August 30, 2022
Odpoved – dejansko prepoved – festivala EUROPRIDE s strani srbskih oblasti je le še en korak nazaj na poti vključevanja Srbije v EU. To je še en žalosten dokaz, da Srbija nazaduje ne le pri evropskih vrednotah, temveč tudi pri osnovnih demokratičnih standardih in načelih. Za državo kandidatko je takšno nazadovanje nesprejemljivo. Srbska politična in intelektualna elita, predvsem pa srbski državljani se morajo odločiti, v kakšni prihodnosti želijo živeti. Bo to prihodnost, v kateri bo uspešna in demokratična Srbija članica družine narodov EU, ali prihodnost, ki vodi v avtoritarnost in vojno.
Danes, 22.6.2022 je na plenarnem zasedanju v Strasbourgu evropski poslanec Dr. Klemen Grošelj v imenu politične skupine Renew Europe ob obisku hrvaškega predsednika vlade Andreja Plenkovića izpostavil nekaj ključnih vprašanj. Med drugim je opozoril na dosledno spoštovanje vladavine prava, ne glede na politična stališča. Prav tako ni mogel mimo odnosa Hrvaške do Bosne in Hercegovine, ki je po njegovem mnenju še vedno vpeta v podpori ozkoglednih in zgrešenih nacionalističnih politik devetdesetih.
Priprava za današnjo razpravo @RenewEurope s hrvaškim predsednikom vlade @AndrejPlenkovic:
➡️uvajanje EURa
➡️posprešitev popotresne obnove
➡️migrantska politika: pushbacki in umiranje migrantov v reki Kolpi
➡️politika Hrvaške do BIH pic.twitter.com/romDnp7UVU— Klemen Groselj (@KGroselj) June 22, 2022
Govor evropskega poslanca Dr. Klemna Grošlja
Spoštovani predsednik vlade pozdravljeni še v imenu Renew Europe in dovolite mi, da izpostavim nekaj vprašanj in dilem, o katerih bi želel slišati vaše mnenje.
Veseli nas, da bo Hrvaška vstopilo v EURO območje in to vidimo, kot veliko priložnost tako za Hrvaško, kot tudi za celotno EU. A zanima me kaj bo hrvaška vlada storila, da bo v teh draginjsko zaostrenih časih, preprečila zlorabo uvajanja EURA za neupravičene podražitve?
Naj še enkrat izpostavim popolno podporo naše politične skupine evropski pomoči pri obnovi potresno prizadetih območij, kjer pričakujemo hitrejše in učinkovitejše delovanje tako državnih organov, kot vseh vpletenih v obnovo. A naj ob tem izpostavim tudi naše odločno pričakovanje, da bo hrvaška vlada preprečila zlorabe teh sredstev, kakršnim smo bili priča v preteklosti.
Vprašanj meja v regiji ne bom odpiral, a dovolite, da poudarim, da v duhu načela vladavine prava, na katerem temelji in pade EU, pričakujemo, da se bodo odločitve sodišč, tudi arbitražnih, spoštovala in implementirala, ne glede na morebitna drugačna politična stališča.
Glede na aktualno vprašanje migracij v EU, bi rad slišal vaše mnenje in poglede na evropski migracijski pakt ter še posebej stališče ali bo Hrvaška, tudi v luči poročil o »pushbackih« in smrtih na mejah, vključno z utopitvami v reki Kolpi; spoštovala in tudi uresničevala, v sodelovanju z vsemi sosedami, najvišje standarde mednarodnega in evropskega prava ter hkrati učinkovito varovala zunanje meje EU? Menimo, da je naš skupni interes, da Schengen deluje, da je ne samo skupni prostor prostega gibanja in pretoka, ampak tudi prostor skupnih in enotnih pravnih norm.
In na koncu ne morem mimo vtisa, da Hrvaška ostaja neke vrste talka lastne politike do BiH, ki žal ostaja še vedno trdno vpeta v podpori ozkoglednih in zgrešenih nacionalističnih politik devetdesetih. To so politike, ki na eni strani onemogočajo evropsko pot BiH in na drugi strani škodijo tako Republiki Hrvaški, kot tudi hrvaškemu narodu v BiH. Gre za svojevrsten paradoks, katerega lahko, kljub vsej kompleksnosti reši, le jasna in trdna pot BiH v polnopravno članstvo v EU. BiH, kot del EU je v interesu ne samo EU, ampak predvsem Hrvaške in hrvaškega naroda v BiH.
Dovolite, da zaželim Hrvaški uspešno in bogato turistično sezono, obiskovalcem Hrvaške, pa čim manj zastojev na poti.«
Drage članice in člani LMŠ, dragi prijatelji!
Vem, da imate, tako kot jaz ob današnjem zboru članov mešane občutke. To je povsem normalna in pričakovana reakcija, saj se tako kot posamezniki in kot politična stranka podajamo na novo pot združevanja slovenske politične sredine. Seveda bi lahko rekel, da vedno obstajajo alternative, a treba si je priznati, da so alternative, za nas vse bistveno slabše. Po volilnem dnevu 24. 4., ki nam ni prinesel pričakovanega rezultata, se je v slovenski politični in tudi širši javnosti zelo nedvoumno oblikovalo pričakovanje, da se slovenski politični center oziroma liberalni pol združi v enotno politično celoto. Sam sem tej ideji naklonjen že dlje časa, kljub nekaterim prepotrebnim razmislekom, zelo naklonjen. Še več, v procesu združevanja vidim predvsem priložnost, priložnost za LMŠ in naše članstvo, da nadaljuje leta 2018 začeto politično delo in zagotovi, da se bo obramba temeljev slovenske demokracije, katero je Vlada Janeza Janša resno ogrozila in sistematično rušila, ne samo ohranila, ampak okrepila in razvijala. To je vedno bila in bo naloga nas liberalcev. To dokazuje naše delo, delo naših poslancev in celotne stranke v preteklih štirih letih. Nekako lahko rečem, ne trdim, da so rojenice LMŠ, po volitvah leta 2018 namenile vlogo branilca slovenske demokracije in LMŠ je, to si moramo priznati, to nalogo opravila z odliko. ne pozabimo, da smo leta 2018, po relativni volilni zmagi SDS in napornih pogajanjih, oblikovali prvo slovensko manjšinsko vlado, katere ključna naloga je bila preprečiti tisto, kar je sledilo z oblikovanjem 3. janševe vlade, marca 2020. O tej naši vladi si mnogi mislijo marsikaj, a ta vlada je s svojim delom in obstojem, preprečila orbanizacijo Slovenije in omogočila, da so bile volitve 24. 4. 2022, še vedno svobodne in poštene, kljub Janševemu zatiranju medijev in vladavine prava ter uničevanju institucionalnih temeljev naše demokracije.
Svojo zavezanost smo dokazali tudi z delom v opoziciji, kjer smo neutrudno, prepričljivo in državotvorno opozarjali in zavirali drsenje države v avtoritarizem in to v kontekstu potekajoče epidemije COVID-19, katero je janševa vlada brutalno in brezobzirno instrumentalizirala v procesu ugrabitve države in rušenja demokratične ter, zdaj po odločitvah Ustavnega Sodišča RS, tudi ustavne ureditve.
Zato dragi prijatelji, danes ne smemo gledati ne na preteklost, ne na prihodnost z grenkobo ali razočaranjem. Glejmo na to kot na priložnost, da svojo politično idejo in boj nadaljujemo, v okviru politično močnejše organizacije. Pred nami in pred EU so veliki izzivi in zaradi njih bo novi vladi potrebna podpora vseh demokratičnih in liberalnih sil v državi. To od nas pričakujeta slovenska, pa tudi evropska javnost. Verjamem, da bomo lahko skupaj s prijatelji znotraj Gibanja Svoboda uspešno izpolnili ta pričakovanja. Saj, kot sem dejal na začetku, alternative obstajajo, a menim, da so te za nas, nesprejemljive. Namreč, še ene vlade, kot smo jo imeli zadnje dve leti, naša, nam ljuba domovina ne bi preživela.
Naj vas ob koncu še enkrat pozovem, da povezovanje podprete in s tem začnete politični proces, za katerega menim, da odraža potrebe in pričakovanja časa, v katerem živimo.
Hvala.
Morda se bere iztrošeno, vendar ne glede na to, lahko s polno odgovornostjo rečem, Evropa in z njo Slovenija sta na pomembnem razpotju. Še posebej EU se sooča z največjim, morda celo eksistencialnim, izzivom. Pred nami je izziv dvojne preobrazbe EU. Prva je zunanjepolitična in druga notranje-institucionalna. Zunanjepolitična zahteva prilagoditev novi mednarodni realnosti, ki jo pooseblja vojna v Ukrajini, ki je prva vojna deglobalizacije in prva vojna, v kateri smo na Zahodu spoznali, da ne obstaja ena, ampak, več mednarodnih skupnosti. Po finančni krizi in pandemiji COVID-19 ter v senci vojne v Ukrajini pospešeno nastaja svet imperijev, svet velikih globalnih sil. EU si mora v tem porajajočem se svetu lastno mesto šele izboriti. A svet, ki nastaja, ni svet idealov in vrednot, na katerih temelji EU. Niti ni to svet načel zapisanih v Ustanovni listini OZN, niti svet svobodne trgovine in liberalne ureditve mednarodnih odnosov, h kateri smo Evropejci strmeli in upali ob koncu hladne vojne. To ni svet Fukujamovega Konca zgodovine, ampak paradoksalno svet, v katerem nastaja na trenutke celo preveč zgodovine istočasno. Nastaja svet surovega in brezobzirnega tekmovanja moči, z le malo pravili, kjer medsebojni odnosi niso plod pravil in dogovorov, ampak odraz brezobzirne vezane trgovine moči, interesov in ambicij. Gre za svet, v katerem ideja univerzalnih človekovih pravic, če je kdaj to sploh bila, ni več univerzalna. A ta svet ni samo okoli nas; aktivno preko erozije človekovih pravic in državljanskih svoboščin vstopa v samo EU. Celo digitalni svet, veliko demokratično upanje devetdesetih, ni postal prostor globalne svobode, ampak je vedno bolj avtoritarno zamejen s požarnimi zidovi diktatur in prostor širjenja populističnih, lažnih novic in izražanja najnižjih človeških čustev in hotenj. Gre za svet, ki je vse manj iskreno demokratičen in vse bolj avtoritaren.
A v prilagajanju tej realnosti EU ne sme stopiti v past preoblikovanja v še enega izmed imperialnih centrov moči, temveč mora postati center moči, ki temelji na uresničevanju in varovanju vrednot in načel, ki so v temeljih ideje združene Evrope. Zato ni ključno vprašanje prihodnosti ali Združene države Evrope ali bolj ali manj ohlapna konfederacija. V temelju gre za vprašanje, ali bo EU sebe preoblikovala na način, da bodo vse manifestacije njenega zunanjepolitičnega pložaja, vključno z varnostno-obrambno komponento, odsevale zavezanost demokraciji in liberalni demokratični družbeni ureditvi, multilateralizmu, odprtosti, ideji univerzalnih človekovih pravic in splošni pogodbeni ter pravni ureditvi mednarodnih odnosov. Zato vprašanje mednarodnega položaja EU ni tehnično vprašanje, koliko tankov in vojakov bo v skupni evropski obrambi, ampak predvsem vprašanje ravni demokratičnosti EU. Konkretneje, ali bomo dejansko živeli vrednote in načela, na katerih bomo gradili skupni evropski prostor in posledično na tem gradili in utrjevali svoj mednarodni politični položaj.
To pa nas pripelje do druge, notranje, demokratične revitalizacije EU. EU se nedvoumno sooča z vzponom skrajno desnih, populističnih in avtoritarnih idej zakrinkanih pod masko iliberalizma, ki pa so vse v osnovi perverzna reciklaža avtoritarnih političnih idej, ki so v svojih ideoloških temeljih nepomirljiv sovražnik ideji EU, kaj šele njenim vrednotam in načelom. Ker je EU oblikovana na ideji popolnega zavračanja avtoritarnih in nedemokratičnih političnih idej, ki so pahnile Evropo in svet v drugo svetovno vojno z vsemi njenimi strahovitimi posledicami, je sožitje s temi idejami, kateremu smo danes priča, popolnoma nesprejemljivo. A to je posledica politike pomiritve, ki jo je poosebljala kanclerka Merkel, ki je za ceno navidezne enotnosti in ohranjanja status quo omogočala razraščanje in krepitev avtoritarizma znotraj EU. Ta pomiritvena politika je evropske varuhe pogodbenih vrednot in načel onemogočila, da bi se odzvali na avtoritarne politike Orbana, Kacyznskega, Janše in drugih. Pa čeprav so ti s svojimi politikami rušili same temelje EU. Rušili so temeljna načela vladavine prava, zatirali novinarsko svobodo in uničevali neodvisnost medijev, sodstva in pravosodja nasploh ter brezsramno zlorabljali institucij države. In te politike, skozi blokade in zlorabe pogodbenih mehanizmov ter izigravanje odločitev evropskih institucij, vključno z ignoriranje odločitev sodišč, prenašajo tudi na raven EU.
Da EU ne more več tako naprej, je jasno veliki večini Evropejk in Evropejcev, kar opozarjajo sklepi Konference o prihodnosti Evrope. Zato potrebujemo EU, ki bo svojo moč črpala iz dejanskega spoštovanja in uresničevanja najvišjih demokratičnih standardov in načel. To bo moč, ki bo delovala notranje povezovalno in dajala EU potrebno moč, za delovanje v sodobnem mednarodnem okolju. Rabimo torej EU, ki bo odraz potreb in pričakovanj Evropejk in Evropejcev, ki želijo, da je to skupnost, v kateri bo zagotovljena najvišja raven varstva človekovih in državljanskih pravic, socialnega varstva in zdravstvene oskrbe, pogojev dela in blagostanja za vse. Prostor, kjer vsak posameznik in skupnost ohranjata in razvijata lastne identitete, ambicije in želje. In samo takšna EU bo lahko globalni igralec brez konkurence. Zato je v trenutku, ko se krepi politična volja za spremembe na evropski ravni, pomembneje od vprašanje nadnacionalnih list in glasovanja v Svetu EU, vprašanje, kakšno EU želimo. Zakaj odgovor na to, nam bo podal tudi odgovor na to, kakšne pogodbene in institucionalne spremembe potrebujemo.
Za Slovenijo so prihajajoče spremembe čas priložnosti. Priložnosti, da se Slovenija po obdobju demokratičnega nazadovanja, deficita in drsenja v avtoritarnost ponovno utrdi kot demokratična država članica, ki želi biti aktivna sooblikovalka prihodnosti EU. Slovenija ima priložnost, da poda lastno vizijo evropske prihodnosti; seveda na način, da to, kar bo zagovarjala, tudi dejansko živi. Prvi korak pa je gotovo zavedanje, da je edina prihodnost Slovenije v izgradnji sodobne demokratične, socialne in odprte družbe.
Pred nami je zadnji dan volilne kampanje in v prihodnjih urah bo nastopil volilni molk. Naj bo dan volilnega molka dan za iskren pogled v retrovizor, dan za opominjanje na dogajanje v zadnjih dveh letih in dan za premislek, kako res želimo živeti v prihodnje.
Prav LMŠ je tista stranka, ki se je dokazala v boju proti naraščajočemu in razraščajočemu avtoritarizmu vladajoče koalicije in še posebej stranke SDS.
Razumem, da mnogim med nami različni bombončki in bombonjere lahko pomenijo veliko. A zavedati se je potrebno, da zastonj kosil ni nikjer in da bo račun za vse to še prispel – če sem malce ironičen, je verjetno že na pošti. Vsi zelo dobro vemo, da ja vsak kredit treba vrniti in četudi je pridobljen zelo ugodno, je še vedno dolžniško razmerje. Zato ne nasedajmo ceneni propagandi, kaj nam je vlada Janeza Janše dala, ker vse kar naj bi dala, je dala iz naših žepov in žepov prihajajočih generacij – tako rekoč je iz našega levega žepa vzela in nam dala v desni žep ter pri tem verjela, da nihče tega manevra ne bo opazil.
LMŠ je v času sodelovanja v vladi dokazala, da lahko skrbi za ljudi in za javne finance; davčno je razbremenila regres, v državnem proračunu, naši skupni »denarnici«, je pustila za sabo 225 milijonov evrov, ne rdečih številk. In prav ta proračunski presežek je aktualni vladi omogočil, da se je lahko zadolževala, kakor se je. Danes se ne more več, to jasno kažejo pričakovani donosi na slovensko 10-letno obveznico, ki so najvišji po letu 2017. Vem, kaj bodo rekli kritiki; ja, ampak bonitetne agencije pa pravijo drugače. Seveda, da pravijo drugače, a spomnite se, kaj so te iste agencije govorile še nekaj dni pred bankrotom Lehman Brothers leta 2008, nekaj dni pred krizo.
LMŠ je stranka, ki VREDNOTE zapisane v naši ustavi in temeljnih pogodbah EU, dejansko ŽIVI. Se spomnimo sendviča? Primerjajmo ga s kopico škandalov članov aktualne vlade od mask do kadrovanja, zlorab položaja, kazenskih postopkov, s solzivcem zaplinjene Ljubljane, pozabljenih in neplačanih hotelskih računov in še bi lahko našteval. In spomnimo se, kako je generalni sekretar stranke LMŠ prevzel vso odgovornost, medtem ko aktualna koalicija brutalno in surovo kadruje politično in nepotistično. LMŠ je garancija, da se bodo vrnili časi, ko bo kraja spet kaznovana. Vsaj z vidika politične odgovornosti pa bo bodo ponovno kaznovani tudi klici generalnih sekretarjev strank članom upravljanja podjetij.
LMŠ je garancija vrnitve v normalnost, ki je ni odnesel covid, ampak avtoritarna narava vlade Janeza Janše, kar potrjuje tudi nedavna analiza Freedom House, ki je bila, tega ne pozabimo, nosilka ameriškega boja proti nacizmu in fašizmu v štiridesetih prejšnjega stoletja.
LMŠ je stranka, ki je z odlično ekipo poslank in poslancev že do sedaj dokazala, da ima trden program in ponuja lahko ponudi rešitve, ki bodo Slovenijo ohranile kot odprto, svobodno, socialno in k razvoju usmerjeno državo in družbo. Da bo Slovenija država, v kateri lahko vsakdo razvije vse svoje talente in potenciale, ne glede na politično ali etnično pripadnost, ne glede na spolno usmeritev, ne glede na socialni položaj ali katerokoli drugo lastnost ali značilnost. Za Slovenijo, ki bo imela dobro in uspešno javno šolstvo, ki bo vsem otrokom omogočil, da razvijajo celoten nabor svojih talentov, ne glede na gmotni položaj svojih staršev. Za Slovenijo s svobodnimi in neodvisnimi mediji, kjer pravica do svobode govora in pravna država, nista politična puhlica ampak vrednota in norma. Za javno zdravstvo, v katerem bo zdravje pravica vseh državljank in državljanov in ne tržna dobrina za profite zavarovalnic in zasebnikov. Za odprto, konkurenčno ter razvojno gospodarstvo, ki bo skozi dvig dodane vrednosti, zagotavljalo blagostanje nas vseh in ne bo temeljilo na ekscesnem zadolževanju, ki nas je že pahnilo v krizo pred desetletjem.
Glas za LMŠ, je glas za normalno, odprto in razvojno naravnano Slovenijo.
Za LMŠ bom volil, ker mi je mar.
Ukrajinska tragedija postavlja številna vprašanja in izzive. Poleg mnogih drugih je predvsem izstopajoča energetska ranljivost EU in v tem okviru tudi Slovenije. Težave z energetiko pa je pokazalo še na presenetljivo visoko raven prehranske ranljivosti. Morda bi lahko rekli, da gre za neuspeh Skupne kmetijske politike (SKP), ki je bila od ustanovitve EU, v njenem samem bistvu, pa temu ni tako. SKP je dejansko evropska zgodba o uspehu, saj je Evropi v povojnem času zagotovila potrebne in dostopne količine hrane. A z globalizacijo, se je primerna naloga SKP, torej prehranska varnost, spremenila in v ospredje je prišlo predvsem vprašanje tržne konkurenčnosti proizvodnje hrane in v zadnjem času tudi vprašanje, njene okoljske in podnebne sprejemljivosti. Ruska agresija na Ukrajino, torej spopad dveh ključnih globalnih proizvajalk hrane, pa je ponovno odprla vprašanje prehranske varnosti ob hkratnem okoljsko-podnebnem izzivu. Izbira, ki je pred nami, je politično in tudi humanistično gledano zelo huda.
Ne ukrepanje lahko privede ne samo do dviga cen v EU, ampak do lakote v določenih delih sveta, to pa ima lahko nepredvidljive posledice za globalno stabilnost. Zato je pomembno, da je Evropski parlament v svoji nedavni resoluciji uspel najti kompromis, ki je politično težak in ki poskuša zagotoviti prehransko varnost, predvsem dostopnost hrane, za vse državljanke in državljane EU ter tudi globalno. Pri tem ne sme spregledati tudi okoljskega vidika. Pridelava hrane ima pomemben vpliv na okolje, zato mora EU še vedno slediti ohranjanju zastavljenih podnebnih in tudi biotskih ciljev v okviru Zelenega dogovora. V tem okviru tako parlament poziva Komisijo in države članice, naj preučijo in prilagodijo obstoječe nacionalne Strateške načrte za kmetijstvo in vzpostavijo pogoje in če je potrebno nacionalne mehanizem podpore kmetijski proizvodnji.
To ne pomeni, da se bistvo tudi evropske in slovenske kmetijske politike, ki sledi geslu »Od vil do vilic« spreminja, ampak gre za njeno prilagoditev trenutnim izzivom zagotavljanje prehranske varnosti oziroma povečanju obsega samozadostnosti, ki pa ne sme iti na račun okolja ali zastavljenih podnebnih ciljev.
Glavni izziv pred nami je zagotovitev nemotene kmetijske pridelave, zato mora država nujno izvesti naslednje ukrepe:
Poleg nujnih kratkoročnih ukrepov pa je treba še naprej razvijati mehanizme za spodbujanje mladih prevzemnikov kmetij ter kmete vključevati v nadaljnji razvoj politik za varovanje okolja in biotske raznovrstnosti.
Ocenjujem, da lahko s temi ukrepi ne samo ohranimo lastno pridelavo hrane, ampak jo celo okrepimo, naredimo konkurenčnejšo, predvsem pa kakovostnejšo. Časa je sicer malo, gotovo pa je to ena izmed prednostnih nalog nove vlade, saj obstoječa raje, kot reševanje akutnih in zahtevnih problemov, pred katerimi je država in družba, deli za našo skupno prihodnost zelo drage bombonjere.
Dr. Klemen Grošelj
