Zaradi opravilne nesposobnosti vladajoče hibridno-priključne koalicije, bomo šli na referendum o novem zakonu o vodah sredi, upajmo vročega, a ne preveč sušnega poletja. Odločitev hibridne večine je potrdila njihov strah pred neposrednim odločanjem ljudi oziroma pred neposredno demokracijo, a hkrati tudi potrjuje, da se taista hibridna koalicija, še kako dobro zaveda, da njeno početje ni v skladu s pričakovanji volivk in volivcev, zaradi česar je strah pred referendumom še večji.

A pustimo politični pragmatizem in se vprašajmo zakaj je ta referendum pomemben in zakaj se ga moramo udeležiti ter na njem zavrniti predlagano zakonsko rešitev. Voda je, kot so nas učili že v osnovni šoli vir in pogoj življenja. A človek za preživetje in bivanje potrebuje več, kot le vodo, potrebuje čisto pitno vodo, ki pa je mogoča samo, če je celotni naravni vodni krog čist in neonesnažen. Slovenija in mi vsi smo naredili v zadnjih desetletjih velik korak naprej pri varovanju vodnih virov, a predlagani zakon nas vrača v preteklost. V čase, ko so svetli cilji industrializacije za vsako ceno, privedli do strahotnega onesnaženja voda, kot je bil primer onesnaženja reke Krupe. V čase, ko je bilo betoniranje obal in priobalnih območij simbol napredka in razvoja.

Na srečo so ti časi minili in referendum, ki je pred nami je odločanje ali bomo dovolili, da se ti časi ponovno vrnejo. Njihove vrnitve ne samo ne smemo dovoliti, ampak si tega zaradi okoljskih in podnebnih sprememb, katerim smo sedaj že vsakodnevno priča, zaradi nas in prihodnjih rodov, ne moremo več privoščiti.

VODA JE NACIONALNO BOGASTVO. KAKO GA UPRAVLJAMO?
V času, ko zvonijo vsi alarmi, ko imamo jasne zaveze v okviru bodočih evropskih sredstev, da je varovanje okolja nujno, se nekateri vedejo kot da podnebnih sprememb ni!@RenewEurope @StrankaLMS@BranGolubovic pic.twitter.com/o3hvZJ4eTL

— Klemen Groselj (@KGroselj) March 22, 2021

Slovenija velja za z vodnimi viri bogato deželo. In to gotovo drži, čeprav nas pogoste suše, ki so posledica podnebnih sprememb, opozarjajo, da so ti viri tudi zelo ranljivi. Da imamo tudi kakovostno vodo, pa tega ne moremo nujno trditi. Na to je opozorila nedavna razprava, katere gostitelj sem bil. (OKROGLA MIZA – “VODA JE NACIONALNO BOGASTVO. KAKO GA UPRAVLJAMO?”) Namreč, danes v Sloveniji bolj, kot lažji dostop investitorjev do gradbenih dovoljenje na priobalnem pasu in porečjih, potrebujemo sodoben in napreden monitoring kakovosti voda. Zakaj poleg vrste poznanih snovi, ki onesnažujejo vode, se pojavljajo novi, kateri pa niso vključeni v obstoječi monitoring. Zato je sodoben monitoring nujen predpogoj oblikovanja nacionalnega sistema upravljanja voda, predvsem pa skrbi za kakovost vode.

Okrogla miza Voda je nacionalno bogastvo. Kako ga upravljamo? Danes ob 12.30, neposredni video prenos pogovora na https://t.co/rlfVYJZVCA in https://t.co/pH624aOHjT V pogovoru sodelujejo dr. Lidija Globevnik, prof. dr. Mihael Jožef Toman, @BranGolubovic @RenewEurope @StrankaLMS pic.twitter.com/Ikj5R5hnyw

— Klemen Groselj (@KGroselj) March 22, 2021

Vem, da aktualna hibridno-priključna koalicija, poudarja, da potrebujemo spremembe, da se pospeši razvoj. Deloma se s tem lahko strinjam, a Slovenija potrebuje celovit in trajnostni koncept razvoja, ki bo skladen z evropskim Zelenim prehodom in potrebami državljank in državljanov Slovenije. Torej koncept razvoja, ki bo hkrati omogočal ohranjanje narave in kakovostno življenje nas vseh. Da je to možno in mogoče, kažejo razvojni trendi v delu sveta, ki se tega že zaveda.

Zato se bomo 11. julija odločali, ne samo o naših vodah, ampak tudi o tem v kakšnem okolju in državi bomo živeli. Ali bo to država, v kateri bomo pili vodo, ki bo brez barve, vonja in okusa ali pa bomo živeli v državi, v kateri kakovost vode ni pomembna in je pomembneje, da se lažje gradi v priobalnem pasu oziroma drugih občutljivih vodnih ekosistemih. To pa bo nenazadnje tudi odločalo o tem kakšna bo prihodnost nas, naših otrok in nenazadnje tudi naše demokracije.

Praznujemo 1. maj praznik dela. Delo, je bilo v človeški zgodovini vedno vrednota in hkrati pravica, saj je posamezniku in skupnosti omogočila preživetje in napredek. A delo je bilo vedno in tako bo verjetno ostalo tudi v prihodnje, kljub tehnološkemu napredku neločljivo povezano z vprašanjem poštenega in pravičnega plačila oziroma delitve z delom ustvarjenega. Čeprav postaja sodobno delo vedno bolj digitalno in vse manj fizično, pa osnovna razmerja ostajajo. Na žalost se zaradi zlorab novih tehnologij in poslovnih modelov položaj delavstva, slabša. Pred nami je v tem trenutku, ko govorimo o po-Covidnem okrevanju, zeleni preobrazbi in digitalizaciji, tudi vprašanje, kako zagotoviti, da se bodo bremena in dobrobiti, ustrezno in pošteno razdelile med delo in kapital. Razvojni model preteklih desetletji se je izpel socialno, demografsko, tehnološko in okoljsko. Vsakršen poskus njegovega preoblikovanja in maskiranja s pojmi kot je digitalizacija in čemur smo priča ob nedavnih razpravah okoli platforme Uber, je zgrešen in obsojen na neuspeh. Pot naprej so vlaganja v ljudi, v znanje, v kompetence, v raziskave in razvoj ter v oblikovanje družbenega konsenza, ki bo omogočal na eni strani konkurenčnost na drugi pa vsakemu članu naše skupnosti zagotavljal človeka vredno življenje in priložnost, da razvije vse svoje talente in priložnosti v odprti, demokratični in liberalni družbi. Pot pred nami je zahtevna in polna izzivov, a sem prepričan, da bomo kljub zastoju, kateremu smo priča z aktualno vlado, uspeli, kot smo to že mnogokrat v zgodovini našega naroda.

(Ljubljana, 22. marec 2021) Danes, na svetovni dan voda, je dr. Klemen Grošelj, evropski poslanec RENEW EUROPE / LMŠ, z gosti pripravil okroglo mizo na aktualno temo novele zakona o vodah, ki po mnenju opozicije in tudi stroke ne predstavlja samo grožnje že doseženim standardom pri oskrbi s pitno vodo, temveč se z novelo vračamo v preteklost.

Na okrogli mizi, ki jo je gostil dr. Klemen Grošelj, evropski poslanec LMŠ, so sodelovali strokovnjaka, dr. Mihael Jožef Toman, redni profesor na Biotehnični fakulteti v Ljubljani, predstojnik katedre za ekologijo in varovanje okolja, dr. Lidija Globevnik, predsednica Društva vodarjev Slovenije in Brane Golubovič, predstavnik največje opozicijske stranke, LMŠ.

Dr. Grošelj je v uvodu poudaril, da se v primeru sprejemanje novele o vodah vedemo, kot da pred nami ni podnebnim sprememb ter dodal, »Le vtis je, da imamo v Sloveniji veliko voda, resničnost je povsem drugačna.« Brane Golubovič se spomnil:« Ko smo pravico do pitne vode zapisali v ustavo, si ni nihče mislil, da bo država postala glavna grožnja pitni vodi.« Poudaril je, da je bila novela zakona v javni razpravi premalo časa, da bi nevladne in strokovne institucije pripravile kakovostne pripombe. Opozoril pa je tudi, da je vlada predlagala sprejemanje te novele po skrajšanem postopku.

VODA JE NACIONALNO BOGASTVO. KAKO GA UPRAVLJAMO?
V času, ko zvonijo vsi alarmi, ko imamo jasne zaveze v okviru bodočih evropskih sredstev, da je varovanje okolja nujno, se nekateri vedejo kot da podnebnih sprememb ni!@RenewEurope @StrankaLMS@BranGolubovic pic.twitter.com/o3hvZJ4eTL

— Klemen Groselj (@KGroselj) March 22, 2021

Sogovorniki so se strinjali, da lahko samo ena sprememba, ena okoljska katastrofa, prinese težave pri preskrbi s pitno vodo in mantra, da je Slovenija bogata z vodami, je lahko hudo nevarna.

Brane Golubovič je še spomnil, da ta vlada ne verjame v zeleno preobrazbo ter dodal: »Razočaran sem na tem, kar se dogaja okoli tega zakona. S tem zakonom gremo korak nazaj. Gre za nepopravljivo škodo. V času epidemije, ko je pozornost javnosti usmerjena drugam, je spreminjanje tega zakona neodgovorno.«. Stroka mora spregovoriti in povedati, katere nevarnosti prinašajo spremembe, zakon pa bi morali zavrniti, je še dodal.

Dr. Mihael Jožef Toman je poudaril, da sodobna človeška družba temelji na povezanosti med človekom in vodo. »Celotna evropska in svetovna kultura se je začela razvijati ob vodah. Sobivanje z vodo pa je bila nujna, ker je voda življenje in to v vseh pogledih.« Dodal je, da smo vodo začeli razumevati kot družbeno dobrino. »Pogosto celo rečemo, da je obnovljiva. A ni. Obnovljiva je samo količina. Mantra, da je dežela bogata z vodami, je lahko hudo nevarna,» je dodal. »Če imaš česa dovolj so včasih rekli, da delaš kot svinja z mehom.«

Prisotni so se strinjali, da se količine vode lahko zelo hitro spremenijo. Organsko onesnaženje voda smo prešli. Pogled, da imamo čiste vode, zavaja. Ker jih nimamo. Danes je obremenjevanje voda veliko bolj prefinjeno. Ogromno sintetičnih in drugih snovi uporabljamo, ne da bi se tega zavedali. Konzerviranje hrane, antibiotiki, farmacevtskih in kozmetični izdelki, vse to so danes viri onesnaževanja iz vsake kopalnice. Gre za snovi, ki so endokrini motilci. V Sloveniji že imamo vodna območja, za katera mislimo, da so neoporečna, pa je v njih ogromno hormonskih motilcev. Sprememba spola rib je tudi v Ljubljanici, kar smo dokazali že pred dvema letoma. In Ljubljanica je tudi ena najbogatejših rek s kokainom. Voda ni zelena energija. Občutek dobrega vodnega okolja morda res preveč zavajajoč. Stanje že danes ni dobro. Stremeti moramo k temu, da ga bomo izboljšali. In tudi zavezali smo se k temu. Biotska raznovrstnost se slabša. Tudi v Sloveniji izginevajo vrste, npr. Črni proteus. Ob koncu je dodal: »Trajnostni razvoj razumemo kot družbeno kategorijo. Vendar v naravi ni trajnosti, je dinamika.«

Dr. Lidija Globevnik, predsednica Društva vodarjev Slovenije

Predsednico društva vodarjev Slovenije, dr. Lidijo Globevnik, preseneča lahkotnost spreminjanja zakona. “Vsi strokovnjaki so se umaknili, vendar ko je prišel ta predlog zakona oktobra na mizo, so se hitro zbrali in dali pripombe v 12-dnevnem roku, na dva člena. Zgroženi so, da je po obravnavi prišlo do spremembe še enega člena, ki prej ni bil v javni razpravi. Novela nam spreminja že dosežene standarde grajenja voda v Sloveniji, ki smo se jih izborili v zadnjih 10-letih. Ne gre samo za vodovarstvena območja, temveč gre tudi za obalni pas.” 

PreviousNext

V Sloveniji se že soočamo s tremi pojavi:

1. Upravljavci, ki imajo mandat in ki odločajo, prelagajo probleme ali jih ne vidijo. Le uresničujejo agende izpred 30 in več let.
2. V sedanjem načrtu upravljanja voda ni veliko napisanega nič o – »Reduce, Reuse, Recycle«, -zmanjšanju, ponovni uporabi in recikliranju.
3. Izključevanju stroke.

Vodne količine se nam zmanjšujejo. Imamo jo manj kot pred 50-leti.

Ob koncu je dr. Grošelj povzel, da lahko samo javna razprava prinese nove ideje in nove projekte.

Video posnetek okrogle mize ti lahko ogledate TUKAJ

Evropska poslanca Irena Joveva in dr. Klemen Grošelj (Renew Europe/LMŠ) sta pripravila okroglo mizo z naslovom “NACIONALNI NAČRT ZA ODPORNOST IN OKREVANJE: (RE)VIZIJA porabe bodočih evropskih sredstev”.  Na dogodku sta sodelovala še poslanec LMŠ v Državnem zboru RS Igor Peček ter nekdanji minister za finance Andrej Bertoncelj. Po videopovezavi sta se oglasila Luis GariCano (Španija) in Dragos Pislaru (Romunija), evropska poslanca Renew Europe skupine, ki sta od vsega začetka aktivno in neposredno sodelovala pri oblikovanju Sklada za okrevanje in odpornost. Govorci so se osredotočili na nujno revizijo in še bolj nujno vizijo nacionalnega načrta, ki na podlagi sklada nastaja pod okriljem aktualne vlade Janeza Janše.

Predsednik stranke LMŠ Marjan Šarec je v uvodnem nagovoru poudaril, da bi nacionalni načrt za okrevanje in odpornost (v nadaljevanju NNOO) moral vsebovati predvsem pogled v prihodnost: »Ustrezno je treba nasloviti razkorak med željami kapitala, med graditvijo infrastrukture in željo po ohranitvi narave. Bistveno je vprašanje, ali vlagati v beton, v infrastrukturo, ki okolju ni prijazna, ali vlagati v zeleno politiko, v digitalizacijo, v poklice prihodnosti.«

Prvi del pogovora je bil namenjen evropski perspektivi. Sogovornik so se strinjali, da je Evropska unija reagirala hitro in učinkovito. »Po eni strani je žalostno, da je bila potrebna kriza, da se je kaj takega zgodilo. Ta korak pa je bil potreben, da se po krizi ne bo še bolj povečeval razvojni razkorak med severom in jugom,« je bila kritična Irena Joveva, ki je poudarila ključno vlogo politične skupine Renew Europe pri samem oblikovanju in nastajanju inštrumenta Next generation EU, čemur je pritrdil tudi dr. Klemen Grošelj: »Šest temeljnih področij, na katerih sloni načrt okrevanja držav Evropske unije, je zasluga naporov skupine Renew, tudi vključenost mladih ter namenjanje 20 % sredstev za digitalizacijo,« ob čemer meni, da je najpomembnejše to, da so ta sredstva namenjena za razvoj in ne za pokrivanje nacionalnih deficitov. Tudi prof. dr. Andrej Bertoncelj je zadovoljen s hitrim odzivom Evropske unije: »Za razliko od finančne krize v letih 2008 in 2009 smo tokrat na ravni EU dobili obsežen skupni finančni stimulus, hiter strateški premislek in odločen odziv z mehanizmom Sklada za okrevanje in odpornost, kot odgovor na zdravstveno in posledično ekonomsko krizo. Hkrati pa so bile na ravni EU zelo jasno opredeljene skupne prioritete – zavezanost zeleni transformaciji, digitalizaciji ter skupnemu in vključujočemu okrevanju.« Igor Peček v krizi vidi tudi priložnost za reforme, pri soočanju in pripravi na izzive pa nujnost združevanja modrosti in solidarnosti.

PreviousNext

NNOO ni zgolj načrt za okrevanje, ampak orodje za kratkoročni in srednjeročni razvoj države, katerega cilje bo potrebno tehtno utemeljiti: »Če ima država probleme z ogljičnimi izpusti zaradi prometa, bo težko upravičila investicije v dodatno cestno infrastrukturo,« je ponazoril Grošelj in opozoril tudi na razmislek glede najboljšega pristopa – množice majhnih projektov, kot je to zastavila Slovenija, ali manjšega števila večjih projektov, kot to počne večina preostalih držav. Vprašati se je treba tudi o porabi povratnih in nepovratnih sredstev, vlaganju v veščine, raziskave, o investicijah v kadre in nenazadnje o medgeneracijskem sodelovanju. V slovenskem načrtu ni interakcije med različnimi področji, zato ta ne sledi ključnemu razvojnemu modelu, ki ga EU ponuja Sloveniji, zato prihaja do razkoraka med dejanskim načrtom in tem, kar od nas pričakuje Evropa. Joveva je povzela: »Zadolževanje je upravičeno ob širši viziji, ki vsebuje troje: smotrno porabo z jasno vizijo družbe za dosego ciljev, digitalizacijo ter sinergijo s še preostalimi programi znotraj EU proračuna.«  Od pametne porabe sredstev je po njenih besedah odvisno, ali bo Slovenija napredovala ali pa dodatno zaostala za ostalimi državami. »Trenutno se mi zdi, da ne le, da vladna ekipa, ki ustvarja nacionalni načrt, ne razume najbolje uredb in pogojev, ampak ne pozna niti zakonodajnih procesov ter ne razume ali ne želi razumeti, kam EU kot celota pluje,« je še dodala.

PreviousNext

Zadnji del okrogle mize je bil namenjen konkretnim predlogom in rešitvam za uspešnejši NNOO. Sogovorniki so bili enotni, da gre za zgodovinsko priložnost preboja Slovenije, za kar je treba poseči v samo strukturo projektov v aktualnem NNOO ter izoblikovati smelo vizijo prihodnosti in razvoja Slovenije, po besedah Pečka: »Alternativni načrt za okrevanje in odpornost koalicije KUL zajema 218 projektov v vrednosti prek 200 milijard. Vladni jih ima 330 v mnogo manjši vrednosti. Ta denar je treba porabiti na način, da bo imel multiplikativne učinke. Nismo proti infrastrukturi, ampak sredstva je treba porabiti za razvojni preboj.« Dve tretjini investicijskih sredstev bi po mnenju Bertonclja morali biti namenjeni znanju in inovacijam, ena tretjina pa infrastrukturi. Družba prihodnosti je družba znanja, ne družba betona, so si bili enotni sogovorniki. Sredstva je treba usmeriti v avtomatizacijo, robotizacijo, digitalizacijo ter razmisliti o vlogi mladih – kakšen bo njihov položaj in kako jih bomo opremili z znanji za vstop na trg delovne sile, saj se bo položaj na trgu dela spreminjal, je še dejal Grošelj. Joveva pa je opozorila tudi na dejstvo, da sredstva niso samoumevna: »Lahko jih ogrozi nedoseganje lastnih ciljev znotraj sklada, slab načrt, slaba implementacija in konec koncev tudi drsenje države v iliberalni avtoritarni položaj, kar bi lahko sprožilo mehanizem vladavine prava.«

Ob koncu so še enkrat poudarili nujnost sodelovanja razširjenega kroga deležnikov, saj gre pri tem procesu za odločitve celotne družbe. Bolj je nevarno je namreč to, da nastane napačen razvojni konsenz, kot to, da konsenza ni. Tega si enostavno ne moremo privoščiti.

Posnetek okrogle mize si lahko ogledate TUKAJ.

Za nastanek populističnih gibanj je potreben “sovražnik”.

Populistična gibanja sovražnika najdejo tako v posamezniku kot v različnih verskih, rasnih ali drugih skupnostih. Danes populizem narašča, sovraštvo pa se izraža skozi ostre napade na te skupine.
Resna politika na stvari gleda z drugačnega zornega kota, saj “drugačnosti” ne povezuje s sovraštvom. Resna politika v trenutnem dogajanju vidi izzive, s pomočjo katerih iščemo sprejemljive rešitve — tako za obe udeleženi strani kot tudi za skupnost. Populizem je nemalokrat povezan s t.i. propagandnimi orodji kot so denimo lažne novice.

Ključno za približevanje politike ljudem je progresivnost, ki pa v svojem temelju izhaja iz celostno vsebinskega pogleda na vsakršno problematiko. Resda vključevanje vseh deležnikov včasih morda terja več časa a končna odločitev je tako sprejemljiva za vse, ki so v problematiko vpleteni. Vse prevečkrat populizem kroji rešitve, če jih sploh lahko tako poimenujemo brez dialoga. Tako smo nemalokrat v paradoksalni situaciji, da del politike ne odgovarja na vprašanja oz. izzive ljudi pač pa odgovarja sama sebi.